Ko sem se prijavljala in nato pripravljala na gledališko rezidenco v SNG Nova Gorica, kjer naj bi asistirala Zoranu Petroviču pri predstavi Galileo, so me večkrat vprašali, zakaj sem izbrala prav to mesto in ne kakšnega večjega in ali mi ne bo izziv preživeti dva meseca v majhnem mestu na obrobju Slovenije (brez avtomobila!). Nasprotno! Veselila sem se udobnega kraja za osredotočeno delo, čudovite narave in gostoljubja, pa tudi navdihujočega snovalnega delovnega procesa (kolektivno ustvarjanje brez vnaprej določenega besedila) in avtorske ekipe, izbrane za predstavo Galileo – in prav to sem našla v Novi Gorici.
Pravi izziv je prišel malo kasneje. Namreč, v proces sem, glede na ostale, prišla z zamudo, in morala sem hitro skočiti v material. Sprva je bilo preprosto, z dramaturgom Marekom iz Slovaške smo veliko govorili v angleščini. Ko je on odšel, pa se je ekipa seveda vrnila k maternemu jeziku in znašla sem se v situaciji, ki se mi je zdela zelo krivična – mene so vsi razumeli, meni pa ni šlo najbolje. Na vaje sem se pripravljala s prevajanjem besedil na Googlu, Zoranu sem v angleščini postavljala veliko vprašanj, nato pa sem ugotovila, da je brez pomena. Prenesla sem si vse aplikacije za učenje slovenskega jezika, napela ušesa in začela zapisovati pogoste fraze na zadnjo stran zvezka. Te tu delim, ker gre za moj začetniški slovar slovenščine in ugotavljam, da dajejo dober vpogled v procese snovalnega gledališča (nov izraz za ang. devised theatre), kar je, kot slišim, v teh krajih, pa tudi v tistih, od koder prihajam, bolj izjema kot pravilo.
GREMO – Prva beseda, ki sem si jo zapisala, da vem, kdaj naj vklopim kamero. Snovalni procesi ponavadi temeljijo na neštetih improvizacijah, ki jih posnamemo, si jih ogledamo, transkribiramo in iz njih črpamo gradivo za nadaljnje delo, v našem primeru predvsem v kuhinji gledališkega stanovanja, katerega okna smo spremenili v delovne table. Vsak »gremo« je povabilo k raziskovanju in zahteva, da so vsi pripravljeni in odprti.
KAJ VAM JE POMEMBNO – Snovalni proces se pogosto imenuje tudi »avtorski«, ker od vseh udeležencev, zlasti igralcev, zahteva, da nenehno iščejo tisto, kar jim je v osnovni temi osebno pomembno, in da pri ustvarjanju gradiva začnejo z osebno fascinacijo. Besedilo ali struktura nista nastavljena. Vsaka vaja se začne in konča z vprašanjem, kaj nam je pomembno v zgodbi o Galileju, kar ima za posledico raziskovanje v različnih smereh: tematiziranje vztrajnosti in boja (Medeja), odnos do resnice (Tilen) in pomen ženske perspektive (Maja).
AL PA ČE NAREDIŠ TO – Kolektivni proces ne izključuje velike količine individualnega dela in raziskav; velik del režiserjevega vodstva je natančno razdeliti in prenesti naloge, ki vzbujajo radovednost in usmerijo vsakega člana avtorjeve ekipe k skupnemu cilju. Raziskava poteka skozi ves proces in vsi izvajalci pišejo, iščejo rešitve in dramaturško obdelujejo material.
V TEM ČASU NE VEM – Snovalni proces ni vnaprej določen in pogosto deluje kot tavanje v temi, v neznani smeri. Najti je treba pogum, da rečeš »ne vem« (kar si po mojih izkušnjah režiserji klasičnega gledališča redko dovolijo) in zahteva zaupanje vseh v vse, da bodo našli pot do cilja, ki je na tej poti slabo viden. Tak proces zahteva aktivno poslušanje, prisotnost in angažiranost vseh udeležencev ves čas, ne le na vajah.
TO MI JE FUL VŠEČ – V kolektivu, ki kolektivno gradi svoj cilj – je podpora pomembna!
BOMO PROBALI – V procesu, kjer ni vnaprej zasnovanih idej in slik, je treba vse preizkusiti in skupaj analizirati, zato takšni procesi običajno trajajo veliko dlje. Režiser snovalnega gledališča je mogoče tisti, ki sprejme zadnjo odločitev, vendar med procesom pušča širok prostor, kjer ni slabih idej.
TRISTO KOSMATIH MEDVEDOV – Priznam, da to nima nobene zveze s snovalnim gledališčem, ima pa zvezo z jezikom. Ko sem ugotovila, da vse psovke, ki so padle med procesom, zelo dobro razumem, sem prosila, da me naučijo kakšne slovenske. To je ena izmed njih in zdela se mi je tako simpatična in benigna, da se je razvila ideja o imerzivni lutkovni predstavi (op. prev.: predstava, ki briše meje med izvajalci in publiko), ki jo gledališču priporočam v razmislek.
Rahla jezikovna ovira mi je poudarila pomen drugih, neverbalnih vidikov gledališkega dela, dramaturgijo drugih sredstev – na primer dramaturške spremembe, ki se zgodijo, ko Rob v napeti prizor večerje doda zvok urinih kazalcev, ali ko Monika in Toni Soprano na oder postavita preveliko mizo, ki označuje to večerjo.
Mesec dni pozneje so se vsi jeziki, ki jih poznamo, združili v enega – v gledališki jezik, ki presega vse ovire nacionalnih jezikov, jezik skupnega cilja, z besednjakom, ki je kolektivno konstruiran, tako verbalno kot zvočno-vizualno.
(iz gledališkega lista uprizoritve)