Kaj se dogaja februarja na gledališki sceni v Tokiu?

Kaj se dogaja na gledališki sceni v Tokiu v februarju? Hiter pregled revije "Metropolis" razkrije eklektično izbiro domačega in uvoženega gledališkega žanra – pomladanski kabuki, kjogen zmešnjav (amalgam tradicionalnega gledališč kjogen in Shakespeara), klasični kjogen in no, lutkovno gledališče bunraku, Shakespearov Kralj Lear, muzikali Levji kralj in Mačke, avantgardna skupina Možje v modrem in ne nazadnje cirkuški spektakl Circe de Soleil. Za gledališkega entuzijasta izbire res ne zmanjka.

Odločim se za ogled bunraku predstave v Narodnem gledališču. Zametki bunraku lutkovne tradicije segajo v 10. in 11. stoletje, ko so potujoči lutkarji z otoka Avadži prihajali v Osako in Kioto zabavat meščane. V 16. stoletju so lutke (ningjo) združili s petjem balad (dzoruri) in nastala je zanimiva gledališka oblika ningjo džoruri, v kateri pevec (taju) interpretira baladno besedilo, lutke pa ponazarjajo dogajanja. V zlatem obdobju kulture Genroku (1688-1704), ko je teater postal domena novonastalega meščanskega razreda, je lutkarstvo doseglo višek v delih Monzaemona Čikamacuja, ki ga smatrajo za japonskega Shakespeara. Gledališče kabuki in marionete s Kitajske so kasneje zasenčile ningjo džoruri, na začetku 19. stoletja pa je njegovo slavo obnovil lutkar Bunraku Ken iz Osake. Od tedaj dalje se to nenavadno japonsko lutkovno gledališče imenuje bunraku.

Ogledam si drugo predstavo dneva, ki obsega tri kratka dela Ninin Kamuro – Geijši pripravnici; Hibariyama Himesuteno Matsu – Izgon princese na goro Hibari in Tsubasaka Kannon Reigenki – Čudež v templju Cubasaka. Večina gledalcev je seznanjena z zgodbami, ki so pogosto vzete iz japonske zgodovine, za boljše razumevanje teksta pa so na voljo tudi aparati s simultano razlago, medtem ko med predstavo lahko sledimo tudi napisom na zaslonih ob straneh odra.

Prvo delo je oblika plesnega bunraku, ki se pogosto uprizarja na začetku programa. Dve deklici, kamuro pripravnici, se zabavata z igranjem japonskega badmintona, ki je tradicionalna novoletna igra. Vsaka lutka ima tri manipulatorje oblečene v črno in razen glavnega lutkarja, ki je zvezda predstave, pokrite s črno kapuco čez glavo. Glavni manipulator je odgovoren za premikanje glave in desne roke, drugi manipulator za levo roko in tretji za noge. Vsi trije popolnoma usklajeno vodijo lutki, ki ob spremljavi šamisena in zbora pevcev zaživita in prevzameta gledalce. Kamuro deklice so v rosni mladosti družine prodale v javne hiše, kjer so stregle višjim kurtizanam in se istočasno pripravljale na poklic v “lebdečem svetu” prostitucije. Zbor opeva lepoto in razposajenost teh nedolžnih deklic, ki bosta kot česnjeva cvetova kmalu odtrgani.

Drugi dve predstavi sta daljši. Izgon princese obravnava legendo iz 8. stoletja o princesi Čudžo, ki je hudobni mačehi ubežala v gore in postala budistična nuna. Istočasno je to zgodba o družinski tragediji, ko oče iz političnih vzrokov in vdanosti do cesarja ne more pomagati hčeri, ki jo mačeha zlorablja in trpinči. Konflikt med dolžnostjo do družbe in osebnimi čustvi je pogosta tema v bunraku, ki s pomočjo dramatične interpretacije pevca in manipulacijo lutk doseže močan čustven odziv pri gledalcih. 

Tretja predstava je zgodba o čudežnem ozdravljenju slepega igralca šamisena, ki je zmotno prepričan, da mu je žena nezvesta in se v obupu vrze v prepad. V tem delu pride do izraza dodelana spretnost glavnega lutkarja Jošida Minosuke-ja, ki  je živeči narodni zaklad. Prizor, v katerem žena šiva kimono, medtem ko mož igra na šamisen, je izdelan do potankosti. To je spretnost, ki se jo lahko doseže le po letih urjenja in prakse. Japonci so zelo ponosni na svoje živeče narodne zaklade - vrhunske umetnike, ki ohranjanjo japonsko tradicijo. Med predstavo s ploskanjem pozdravijo prihod umetnika na oder in ga nagradijo po vsakem zahtevnem prizoru. S tem ne motijo predstave, ampak postanejo njen nepogrešljiv del.

Ob končani predstavi se vsi zadovoljni in prečiščeni od močne čustvene participacije vračamo v realnost sveta, ki se zdaj zdi toliko bolj obvladljiva. Kar neverjetno se mi zdi, da imajo lutke iz mrtve materije, ki oživijo ob spretni  manipulaciji izurjenih lutkarjev, lahko tak učinek na gledalca.

Lep teatralen pozdrav iz Tokia.