Jerca Mrzel ob praznovanju 70-letnice: Vsak mora dati svetu čim več dobrega

To bi morali vsi storiti, meni umetnica, ki se še odziva na povabila na nastope, večjih projektov pa se ne loteva več. Kot je zaupala, si želi napisati avtobiografijo, v kateri bi opisala svojo umetniško pot ter spregovorila o svojih koreninah. Povedala je, da se je rodila po smrti svojega očeta v drugi svetovni vojni, podobno kot se je njena mama po smrti njenega očeta po prvi svetovni vojni. Slovenci se po njenih besedah premalo zavedamo svoje zgodovine, ki se ves čas ponavlja.

Mrzelova, ki je znana po interpretacijah Prešernovih pesmi, med drugim je zvesta udeleženka vsakoletnega recitala ob Prešernovem spomeniku, meni, da bi morali biti na tega izjemnega pesnika Slovenci zelo ponosni. Navedla je besede profesorja Antona Slodnjaka, da je Prešeren v svetovnem merilu najgloblje izpovedal svojo ljubezen do sočloveka, naroda in človečanstva. Po njenem mnenju bi lahko bila naša himna tudi himna sveta.

Prešeren, ki se ni udinjal tujcem, je prav zato močno občutil osebno in narodno nesrečo, kar je izpovedal v presežnih pesnitvah, kot so Sonetje nesreče, meni Mrzelova, ki obenem poudarja, da je Prešeren težak, zato ga je lažje razumeti v dobri interpretaciji kot pri samostojnem branju.

Mrzelova se je preizkusila tudi v politiki - med letoma 2000 in 2004 je bila poslanka Združene liste socialnih demokratov - kamor je, kot je dejala, prišla kot novinka. Po njenih besedah bi morali biti tako politiki kot navadni ljudje pogumni in odločni pri zagovarjanju pravičnosti. "Ni se treba udinjati bogatašem, ki so na nemoralen način obogateli," je prepričana.

Mrzelova se je rodila v Turiški vasi pri Slovenj Gradcu. Na Koroškem še danes živi njena mama, ki bo ta mesec praznovala 100 let. Po diplomi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je sprejela angažma v takratnem novogoriškem gledališču, od leta 1975 pa je bila članica ljubljanske Drame vse do svojega odhoda med politike. Med najbolj opazne vloge, kot piše portal Sigledal, sodijo tiste, ki jih je odigrala v eksperimentalnem gledališču Glej in v Pekarni.

Kot je dejala, je imela ves čas ob sebi odlične pedagoge, kot sta Pino Mlakar in Stane Sever, ki so ji veliko dali že zgolj s svojo prisotnostjo.

Leta 1975 je prejela Borštnikovo nagrado za igro za vlogo Cipe v predstavi Tako, tako! v izvedbi Pekarne, dvakrat pa je bila nagrajena z Borštnikovo nagrado za igro v predstavah Gleja - leta 1986 za vlogo Caval v igri Toma Sheparda Summertime in leto pozneje za vloge 1Ž, Usta in Nastopajoči v kompilaciji Beckettovih tekstov Komedija/ Ne jaz/ Katastrofa.

Proslavila se je v komičnih vlogah, nastopala je tudi kot šansonjerka. Leta 1999 je izdala zgoščenko Pusti pevcu peti. Sodelovala je pri več slovenskih filmih in TV-nadaljevankah, veliko je delala tudi za radio.