Verjemite, Verjemi Srečka Fišerja je neverjetno zanimiva igra!
Že njeno poreklo oziroma nastanek je nevsakdanji: avtor trdi, da je za osnovo vzel široko nepoznano igro Lahkoverni Bernarda Tomšiča, ki datira v leto 1845, in »čeznjo« napisal svojo igro.
Nenavadno igro, ki ji najbrž tudi ta več kot stoletje in pol dolg lok nastajanja pridene eno od številnih kvalitet: posreči se ji, da skozi dogajanje v nekem najverjetneje preteklem, ne čisto določenem času zelo aktualno spregovori o tukajšnjem, zdajšnjem času in o vseh časih.
Po eni strani zelo obča, po drugi pa kirurško natančna, predvsem družbena satira; in nekaj seveda tudi politična, saj nikakor ne gre in je povsem nemogoče, da bi bila satira samo družbena. Ali samo politična. Je preveč enega z drugim. In obratno.
Podnaslovu »Spevoigra z mrtvaškim plesom« sledi zelo koherentna žanrska večživka, ki se s pasažami vezane (in péte) besede prelevi iz veseloigre, komedije, skoraj farse … v filozofsko igro, s presenetljivim strukturnim in dramaturškim obratom, ki z inventivno (Srečku Fišerju vedno tako zelo ljubo) logično zanko zrelativizira svoj ustroj in obstoj.
Vseskozi izjemno duhovita, dodobra komična igra, čeprav obilno prežeta z makabričnim (pravzaprav prav zato), gosto posuta z jezikovnimi bravurami, briljantnimi (predvsem literarnimi) referencami in bogatim, premišljenim besediščem, drži bralca v napeti negotovosti do nepredvidljivega, a logičnega in organskega zaključka.
Ob ukvarjanju s ključnimi filozofskimi vprašanji s poudarkom na poslednjih stvareh je drzna in zabavna ter hkrati pronicljiva in tehtna igra – kar najbolj primanjkuje v sodobnem gledališču.
Skratka: konsistentna, uprizoritveno vznemirljiva, interpretacijsko precej odprta igra za zahtevnejšega bralca/uprizoritelja/gledalca, ki zna ceniti lingvistične in literarne poslastice. Zasluži si čimprejšnjo odrsko oživitev(!).
Povezava: Verjemi