Boris Kobal, režiser, igralec in humorist se je rodil v Trstu, kjer je živel do konca srednje šole. Po končanem učiteljišču je odšel na študij režije na ljubljansko AGFRT, kjer je diplomiral z režijo Ruzantejeve „Moschete”. Po diplomi se je preselil v Ljubljano, kjer živi še zdaj. Igralskega duha je v njegovo družino prinesel že njegov oče Silvij, ki je dolga leta igral v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Kobal je večino svojega kreativnega življenja preživel kot svobodni umetnik. Vmes je bil deset let (1997-2007) umetniški vodja in direktor Mestnega gledališča ljubljanskega. Režiral je skoraj v vseh slovenskih gledališčih, nastopal pa tudi na slovenski televiziji, predvsem v sklopu oddaje TV Poper. Nagrade: nagrada časopisa Dnevnik za režijo predstave Prima Levija „Je to človek?” leta 2006 ter nagrada na Dnevih komedije v Celju leta 1997 za besedilo „Afrika ali Na svoji zemlji” v uprizoritvi tržaškega SSG.

Rojen Tržačan, ki že trideset let pretežno živi v Ljubljani. Mama v Trstu, otroci v Ljubljani. Kaj si in kakšne so glavne razlike med Ljubljano in Trstom, med zamejstvom in matico?
Ko sem leta 1976 odšel v Ljubljano, so bile razlike med Ljubljano in Trstom ravno obratne od tega, kot so danes. Ljubljano sem doživljal kot megleno mesto, ki je zelo smrdelo po premogu in kjer sem se, vsaj kar zadeva družabno življenje, precej dolgočasil in se zelo težko vklopil v njeno tkivo. Glavnina mojih interesov je bila takrat v Trstu, v športu, politiki, pri Slovenskem amaterskem gledališču … Ljubljano sem takrat doživljal kot provinco, Trst pa kot nekoliko močnejši center. Z osamosvojitvijo Slovenije se je to popolnoma spremenilo ... Ljubljano, ki je v zadnjih dvajsetih letih doživela ogromno sprememb, doživljam kot kulturno živahno mesto, medtem ko se je Trst v moji zavesti umaknil v nekakšen spomin nekega mesta, ki ga že dolgo ni več. Ko se sprehajam po tržaških ulicah, srečujem popolnoma drugo prebivalstvo, ki ga še pred dvajsetimi leti ni bilo. Mislim na Afričane, Kitajce, Romune, Ruse, Ukrajince, Beloruse … Mislim na ogromen priliv srbskega in hrvaškega prebivalstva … Srednjeevropska podoba Trsta je ostala izključno v literaturi, zaključena in zaprta v svoji celoti. Danes je to mesto popolnoma nekaj drugega. Tudi njegova ponudba je minimalna. Ko je izginila Jugoslavija oz. ko je padel berlinski zid, je Trst, ki je predstavljal nekakšna vrata za železno zaveso, izgubil to vlogo. Nič več ni pomenil varuha pred slovanstvom, kot so radi naglašali italijanski nacionalisti. Pokazal se je za to, kar je ves čas pravzaprav bil: garant za italijanstvo. Tako je Trst postal zelo zakotno, izumirajoče mesto, mesto starih ljudi, v bistvu zelo depresivno mesto, kjer pa zelo cvetijo banke. Vse to bi ne mogel reči za Ljubljano, ki je pa zelo vitalno mesto. Že samo dejstvo, da veliko Tržačanov, predvsem mladih, hodi poleti na kulturne prireditve v Ljubljano, kaže na to, kako se je spremenila podoba obeh mest. Edini stik, ki ga še imam s tem mestom, gre preko mame, saj so se vsi drugi že zdavnaj izgubili.

V Slovenskem stalnem gledališču si nazadnje režiral svojo izjemno uspešno „Afriko”. To je bilo pred približno petnajstimi leti. Kakšno je bilo takrat to gledališče in kakšno je danes? Kakšno „Afriko” bi napisal danes?
Ta zgodba z „Afriko 2” se je dolgo vlekla, tako v ponudbi teatra kot v moji glavi. Zato sem se odločil, da ne bom padel v to zanko, da napišem „Afriko 2”, ker so te ponovitve vedno slabše od originala. Takrat je bilo SSG znotraj zamejskega prostora v strahotni krizi, ne samo krizi vrednot, ampak tudi politični in ekonomski krizi. „Afrika” je imela to srečo, da se je naslonila na intuicijo avtorja, ki je predvideval rapiden konec zamejstva. Ta rapiden konec se je takrat kazal predvsem skozi ekonomske probleme in sicer skozi propad Tržaške kreditne banke ter absurdni položaj krovne organizacije SKGZ (Slovenske kulturno gospodarske zveze), ki ji ni uspelo, da bi se ulovila s časom. Ko je padel berlinski zid, sem slučajno imel pogovor s takratnim predsednikom SKGZ in sem ga vprašal, kaj bomo zdaj … Jugoslavije ni več … Kako mislite naprej? … Ostaja samo Slovenija, na katero pa se, historično gledano, Slovenci v zamejstvu nismo nikoli preveč opirali. Opirali smo se na matično domovino, ki je bila Jugoslavija. V takratni podobi zamejstva, predvsem skozi optiko SKGZ, se je problem kazal kot neproblem, saj niso hoteli videti in vedeti, da je to zelo velik problem in da se bo zaradi njega vse zelo spremenilo. Kar se je kasneje tudi zgodilo. Takrat je bil tržaški teater številčno še relativno močen, čeprav je že mnogo članov, igralcev in tehnikov zgodovinskega jedra pomrlo. Pa tudi v teatru se je kazalo, da bo ta zaradi nastalih novih razmer šel samo navzdol. Ne vem, če tudi umetniško, o tem bi lahko na dolgo razpravljali … Toda če teater predstavlja nekakšen mikrokozmos, v katerem se zrcali taka ali drugačna podoba družbe, potem je bil tudi teater pokazatelj vsega, kar se je dogajalo okrog njega. Zreduciral se je finančno, personalno, romal je iz krize v krizo … Mnogi so ga zapuščali, zreduciral se je na peščico ljudi. Teater ni mogel obdržati normalnega ritma produkcije … Ne govorim o kvaliteti, ampak o mašineriji, ki je nenadoma zaškripala. Na „vrhuncu” svoje slave sem ta teater zapustil, tudi zaradi vrste nesporazumov, ki sem jih doživel s takratnim upravnim svetom, ko naj bi bil nekakšen potencialni naslednik takratnega direktorja gledališča … Ugotovil sem, da je bolje, če takoj spakiram in grem drugam. Tako sem odšel v Ljubljano in že naslednje leto prevzel Mestno gledališče.

Deset let si bil direktor in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. V čem je razlika med tem gledališčem in Stalnim slovenskim gledališčem v Trstu?
V vsem. V MGL je organizacija dela veliko bolj sistematična, da sploh ne govorim o marketingu. Govoriti torej moramo o velikem in malem teatru. MGL je po ljubljanski Drami številčno drugi največji teater v Sloveniji. Produkcij je še enkrat več kot v Trstu … Da vse to obvladaš, pomeni, da moraš voditi zelo velik krog ljudi, sodelavcev, ki pa točno vejo, kaj morajo početi. V Trstu, tudi v njegovih najbolj zlatih časih, pa je bilo in še vedno je vse prepuščeno improvizaciji. Je pa tudi res, da v Trstu nekaj ljudi mora narediti vse tiso, kar v drugih teatrih počne ekipa desetih ljudi. To so bistvene razlike med MGL in SSG. V MGL, vsaj v času, ko sem bil tam, sem lahko računal na izjemno veliko bogastvo, ki se ji pravi občinstvo. Tu je bilo sto deset tisoč gledalcev na sezono in petindvajset abonmajev. Že to pomeni vsakič petindvajsetkrat odigrati posamezno uprizoritev, teh pa je bilo na sezono osem. Kot direktor in umetniški vodja teatra, ki ima šestintrideset igralcev, lahko zastaviš ambicioznejše projekte, čeprav smo tudi mi imeli svoj omejeni budget. Tudi v Sloveniji je teater, ki zaide v rdeče številke, v veliki nemilosti pri tistih, ki podeljujejo finančna sredstva. Najpomembnejša razlika med obema gledališčema pa se mi zdi ambicioznost kot gonilna sila. V Trstu je te žal zmanjkalo, tudi zaradi redukcije igralskega ansambla in osebja nasploh. To je zelo negativno vplivalo na delo v gledališču. Sicer pa ne vem, če je sploh možno primerjati en in drug teater. Mislim, da je med obema prepad
preglobok, razlika prevelika.

Režiraš, igraš v različnih medijih, pišeš… Kaj najraje počneš? Kaj bi še rad počel, pa še nisi?
Ne vem … Te tri zadeve, ki jih počnem, se mi večkrat zagnusijo, kar vse tri hkrati … (Smeh vseh treh) … So obdobja, ko bi rad kaj napisal, pa nimam mira, ker moram početi druge stvari, saj živim od svojega dela … Imam status svobodnega umetnika in sem odvisen od tega, kar počnem … V zadnjih treh, štirih letih – mislim, da se s tem lahko pohvalim – so mi bile režije v veliko večje veselje kot recimo igra ali pisanje … Zato zaenkrat raje ostajam pri režiji … Temu sledi pisanje, čisto na koncu pa še igranje.

Baje je gledališče spet v krizi. Kaj misliš o današnji vlogi gledališča v umetnosti, kulture v (slovenski) družbi?
O krizi v teatru poslušam, odkar hodim v gledališče. Vendar se ta kriza ni nikoli tako izrazila, da bi se teatri zapirali. Se mi pa zdi, da prihaja čas, ko je ta kriza tako poglobljena, da so teatri v nevarnosti. Prvi sovražnik teatrov je ta slovenski neoliberalizem, ki meri vse skozi vatle profita. Tu teater pade na izpitu. Kriza gledališča pa je po mojem neka širša kriza, ki bi se ji lahko reklo kriza lovljenja sodobnega sveta. Ali drugače povedano: s svojim medijem, s svojimi predstavami, s svojo sodobno dramatiko danes teatru ne uspe odgovarjati času, v katerem živimo. Če pomislimo na velike klasike, recimo na Shakespeareja, so to bili veliki spremljevalci svojega časa. S svojimi besedili so se odzivali na sociopolitično situacijo svojega časa. Tudi vse avantgarde so rušile sisteme, da bi postavile nove. Mislim na teater absurda, na Brechta, na eksistencializem itd. Danes se mi zdi, kot da je prišlo do nekakšne prekinitve misli, kot da teatru ne uspe več uloviti koraka s časom. Ali pa se, če že, prepozno odziva na neko slabost, ki jo danes občutimo v svetu. Najpogosteje se to dogaja s klasičnim teatrom, v katerega režiserji premočno posegajo s svojimi ne vedno povsem primernimi interpretacijami. Sodobnih tekstov, sprotnih tekstov, ki naj bi bili nekakšen umetniški referent dogajanja v svetu, pa je bolj malo. Zato se mi zdi, da je največja kriza prav v sodobnih besedilih. Pa še nekaj: z razliko od filma, ki je enkrat zmontiran za vse čase isti, smo za teater govorili, da je le-ta za ljudi in da ga prav tako ustvarjajo živi ljudje. V teatru živi človek na odru govori živemu človeku v dvorani. Danes pa je potreba po živem človeku vse manjša. Mlade generacije raje posegajo po, denimo Facebooku, kar pomeni, da so vse te komunikacije danes neobvezne, virtualne, saj med komuniciranjem človeka niti več v oči ne pogledaš.

Kaj po tvojem najbolj določa gledališče, njegove teme, izrazna sredstva?
Vse to najprej določa človek v času in prostoru. Če bo teater preživel, bo preživel zaradi človeka, če pa bo umrl pomeni, da takrat ne bomo imeli več potrebe po človeku.

Kaj je ključno merilo v gledališču? Odziv publike, mednarodna uspešnost, kritiške ocene?
Vse to seveda je, ključno merilo pa je poštenost izražanja, neblefiranje, odstopanje od modnih trendov, čeprav smo vsi v primežu teh trendov. Nekje na svetu se nekaj zgodi, nakar vsi delujemo za posledicami tistega dogodka. Vendar se mi zdi, da je ključni problem vsakega teatra, tudi našega, ali ti uspe usidrati teater v njegov naravni prostor in čas in skozi njega spregovoriti z nekim univerzalnim jezikom. To je res težko doumeti, a še ne dolgo nazaj so velika imena svetovnega gledališča, režiserji in avtorji, apelirali prav na ta problem. Nekoč se je govorilo o velikih ustanovah, v katerih so delali veliki ljudje. Danes take ustanove počasi izumirajo. Recimo milanski Piccolo teatro je bil tesno povezan s Strehlerjem, Peter Brook s svojim prostorom, prav tako Ljubimov pa še kdo. Teater mundi, kot se je temu takrat reklo, je danes popolnoma izginil. Zatekli smo se v nekakšno postmodernistično sranje, kjer se dogajajo citati na citate. Od tega smo zdrknili v teater sperme in krvi, kar je še dodatno pomenilo, da se bližamo nekakšnemu koncu, in naenkrat nismo znali več kaj pokazati. Kako in kaj spregovoriti, nagovoriti občinstvo. V tem kontekstu se je teater docela izčrpal. Ne vem, ali naj se za svojo revitalizacijo vrne nazaj k svojim koreninam, se pravi k človeku, ali pa se tudi teatru mora zgoditi nekaj, kar se mora zgoditi vsem nam, verjetno neka velika kataklizma naravnega ali vojnega pojava. Tako bomo spet začeli odkrivati človeka, bolj bomo cenili naš ekosistem pa tudi človeka, ki nam bo z nekega potencialnega odra pripovedoval neke dovolj preproste resnice.

Javnost te v glavnem dojema skozi prizmo tvojega komedijskega delovanja. Tudi tokrat režiraš komedijo. Pri nas pa se do komedije v glavnem obnašamo kot do manjvrednega žanra. Kakšno je tvoje mnenje o komediji in njeni vlogi na naših odrih?
Komedija je izgubljeni Aristotelov dokument … (smeh vseh treh) … vendar če je izgubljeni, pomeni tudi, da je bil, oziroma, da sta se na začetku teatra rodila dvojčka, resna in smešna pojava iz iste matere. Naj se ne sliši banalno, toda komedijo je težko narediti, napisati, igrati. To pa zato, ker je smeh kategorija izjemno individualnega tipa za vsakega človeka. Lažje najokaš občinstvo kot pa ga nasmeješ. Dramatični, tragični ali sploh žalostni dogodek nas prej spravi v solze kot pa veseli dogodek v smeh … Recimo, da kdo pripoveduje dober vic … Eni ga razumejo, drugi ne, tretji se mu komaj nasmehnejo, četrti se zvijajo od smeha … Pri komediji je spekter bistveno širši kot pri tragediji ali drami. Tu je kategorija komičnega, ki seže od farse preko satire do burleske in meščanske komedije. Izbrati pravo pot pri komediji ni tako preprosto, kot ni preprosta odločitev, ko daš komedijo na repertoar … Danes dobesedno bežimo od nekaterih žanrov, recimo od bulvarke, ki je imela svoj srečni trenutek v Franciji v devetnajstem stoletju, njen izključen namen pa je bil zabavati zaradi zabave. Danes bi se kritika oz. to, kar je ostalo od kritike, zgražala nad takim pojavom. Poznam recimo kritika, ki ne bi prenesel bulvarke na odru, zelo rad pa gleda tako imenovane komične televizijske nadaljevanke, ki so čista zabava zaradi zabave. Bulvarko in sploh komedijo nam je gledališčnikom ukradla televizija, ki je hitrejša, neposrednejša od teatra, pa tudi problema angažmajev, kot jih poznamo v teatru, le-ta nima. Za starejšega pa tudi za mladega človeka je danes obisk teatra velik napor. Ob vsej ponudbi, ki ti jo ponuja tudi televizija, potrebuješ kar veliko energije, da vstaneš, se lepo oblečeš in greš v teater. Če ostaneš doma in gledaš televizijo, pa naj ti ta ponuja kakršno koli neumnost, je veliko enostavneje. Lahko ješ, lahko vstaneš, lahko greš na svoje potrebe… Nihče ti ne bo ničesar rekel. Tu si doma, na svojem terenu. Zato napovedujem veliko krizo kinodvoranam, ki se bodo prej izpraznile kot teater, saj filme lahko downloadiraš in si jih potem v miru ogledaš… Če ostanem pri komediji, je pri njej en sam problem: nevarnost, da zdrknemo na najnižji možni nivo samo zato, da zadovoljimo potrebam nekega dela občinstva. To je recimo bil problem in propad Rima.

Kakšni so po tvojem problemi občinstva?
Publika je vzgojena preko televizije … Tu ni več nobenih kriterijev oz. če so, so le-ti na najnižjem možnem nivoju. V Sloveniji imamo teatre, ki lahko preživijo samo s komedijami. Špas teater je recimo res komercialni teater, ki v glavnem igra komedije. A ko je enkrat poskusil z resnejšo igro, je bila to prava katastrofa. Seveda ostaja vprašanje, ali naj ima teater tudi svojo vzgojno funkcijo.

No, pa pustimo za hip komedijo … Zakaj ljudje sploh še hodijo v teater?
V osnovi gre za sprostitev … Prepričan sem, da se nekateri radi sprostijo tudi ob kakšnem Kralju Ojdipu ali Shakespeareju … Gre za intelektualno, srčno sprostitev … Vendar se mi zdi, da je danes prevalentno zabava tista, ki vleče ljudi v teater. To misliš neglede na režiserja, zasedbo… Mislim, da je danes, vsaj na Slovenskem, režiser dokaj nepomemben. Veliko pomembnejši so igralci … Nekatere igralce se še zmeraj hodi gledat … Nekatera imena še zmeraj vlečejo nase ljudi …

Najbrž zato, ker jih ljudje poznajo preko komičnih vlog s televizije, kajne?
Seveda, predvsem zato … Zanimivo je, kako takega igralca, potem ko so ga gledali na televiziji, sprejmejo v teatru, recimo v vlogi Hamleta … Ko se prikloni, mu požvižgavajo, ga kličejo po imenu, ki ga poznajo s televizije.

Je, dragi Boris, kakšno vprašanje, ki ti ga nisva postavila pa ga mogoče pogrešaš.
Pogrešam recimo vprašanje o nacionalnem problemu, ki ga je postavil Kardelj … (smeh vseh treh) …