Ozawa je ustvarjal za most med vzhodno in zahodno kulturo, saj je s svojim delovanjem razširil tako zahodno klasično glasbo na Japonskem kot pripomogel k temu, da so japonski in azijski umetniki dosegli večjo prepoznavnost na Zahodu.
Na Japonskem je med drugim ustanovil orkester in festival Saito Kinen, ki so ga nato ob njegovi smrti februarja lani preimenovali v Seiji Ozawa Matsumoto Festival. Festival vsako leto poteka avgusta in septembra, na letošnjem je med drugim debutiral koncertni mojster Berlinskih filharmonikov Daishin Kashimoto, je mogoče izvedeti iz svetovnih medijev.
Največji prispevek je Ozawa zapustil pri Bostonskem simfoničnem orkestru, ki ga je vodil med letoma 1973 in 2002 ter z njim postavljal nove standarde za orkestrski zvok. Več let je bil tudi glavni dirigent Dunajske državne opere, kot glasbeni direktor pa je vodil tudi Simfonični orkester San Francisca.
Slovel je po širini svojega repertoarja in čeprav v svoji karieri ni dirigiral veliko oper, so njegove interpretacije dosegle velik uspeh. Prvo službo glasbenega direktorja je sicer sprejel v drugi polovici 60. let minulega stoletja pri Simfoničnem orkestru iz Toronta, s katerim je posnel tudi nekaj kritiško pohvaljenih izvedb, kot je Berliozova Fantastična simfonija.
Ozawa se je rodil japonskemu priseljencu v Mandžuriji na Kitajskem. Že v otroštvu je kazal zanimanje za zahodno umetniško glasbo. Ko se je njegova družina vrnila v Tokio, je najprej želel postati pianist, ker pa si je kot igralec ragbija zlomil oba kazalca, se je odločil za dirigiranje. Da si je lahko plačal študij na zasebni glasbeni šoli Toho pri Hideu Saitu, je bil sedem let služabnik v učiteljevi hiši.
Na Zahodu se je uveljavil po zmagi na mednarodnem tekmovanju v francoskem Besanconu leta 1959. Med drugim je pritegnil pozornost Herberta von Karajana in Leonarda Bernsteina, zatem se je njegova kariera strmo vzpenjala. Umrl je februarja lani v starosti 88 let.