Predstava bo namesto na oder postavljena v japonski paviljon, v katerem bodo otroci ob prebiranju fižola ter tankočutnem prepletanju svetlobe, glasbe, zvoka in skrivnostnih glasov prisluhnili japonskim pravljicam, ki jih bodo popeljale v drugo kulturo in čas.
Kot je za današnji Dnevnik povedala režiserka, bodo imeli v predstavi pomembno vlogo tudi elementi, kot so svetloba, glasba, zvok in prizori senčnega gledališča, s pomočjo katerih bo otroška domišljija lahko soustvarjala vsakič drugačno predstavo.
Klasična pravljica je sicer zanjo umetnina. Zanima jo njena razslojenost. Pravljica je zanjo nekakšna oblika praktičnega znanja, ki omogoča, da se spopademo z življenjem in usodo, so režiserkine besede v sporočilu za javnost povzeli v LGL.
O gledališču za otroke pa Guidi meni: "Gledališče za otroke nosi veliko odgovornost. Otroški duh se ni sposoben upreti kulturni dekadenci in smrti prave umetnosti. Otroci zlahka sprejmejo vsako misel. So prve žrtev oglaševalskega jezika. In prvi, ki morajo izpolniti želje in sprejeti bojazni odraslih."
V predstavi igrata dve stalni članici ansambla LGL Nina Ivanič in Nina Skrbinšek ter štiri gostje: Patrizia Jurinčič, Saša Pavlin Stošić, Tjaša Koprivec in Nataša Keser. Oblikovalec svetlobe je Giovanni Marocco, scenografijo poleg Guidi, ki je tudi kostumografka in scenografka predstave, podpisuje še Vito Matera. Predstava je nastala v sodelovanju z Societas / Chiara Guidi.
Leta 1960 rojena Guidi je 80. letih skupaj z italijanskim gledališkim režiserjem in pomembnim akterjem evropske gledališke avantgarde Romeom Castelluccijem soustanovila slovito gledališko skupino Societas Raffaello Sanzio, ki velja za eno najradikalnejših predstavnic italijanskega "novega" gledališča. V Cankarjevem domu so pred leti gostovali s predstavami Gilgameš, Geneza - Iz muzeja spanca, Masoch in Julij Cezar.
Od 90. let se poglobljeno ukvarja z gledališčem za otroke ter povezavo med otroštvom in glasom, med igro in gledališko igro. Je ustanoviteljica eksperimentalne gledališke šole za otroke in posebne gledališke pedagoške metode potepanja in poskušanja, imenovane metodo errante. Ta nikdar ne nudi cilja in odgovorov, temveč nas popelje po določeni poti do novih vprašanj in spraševanj.
Kot je Guidi še povedala za Dnevnik, vsaka umetniška stvaritev nastaja v odnosu s tistim, ki to gleda, bere, konzumira. Zato je občinstvo vključeno v samo bistvo njenega ustvarjanja. Jezik njenega gledališča soustvarjajo ona sama, igralci oziroma nastopajoči in otroci, se pravi občinstvo.
Za svoje pedagoško delo je leta 2013 prejela najpomembnejšo italijansko nagrado za gledališče Il premio Ubu.