Ljubezen kapital se zdi poveden naslov za naš čas, kako sta v operi (proti)postavljena ta dva na prvi pogled nezdružljiva pojma?

Soočena sta kapitalist in revež, ki prvemu pove, da z denarjem ni možno vsega kupiti. Od tu je prišlo do naslova. Imena likov so vzeta iz Cankarja. Libretist je imel s tem določen namen, vloge imajo z imenom nek predznak. Opera se dogaja v današnjih časih: bogataš ima tovarno, prisotna je tajkunska zgodba, saj tovarno proda, delavce pa spravi na cesto, zato protestirajo. Znotraj tega je veliko nasilnih scen. Veliko pa je tudi zelo liričnih momentov, saj sledimo zaljubljencema, ki se v gorah srečujeta z Gornikom. Ta živi kot neke vrste Kosobrin: ker je bil razočaran nad ljudmi, se je umaknil v hribe, kjer nabira čajčke. Tako da imamo velik razpon situacij, pa tudi emocionalno so privedene do skrajnosti.

Libreto je tudi tokrat napisal Vinko Möderndorfer. Se takšno stalno sodelovanje, ki se ga je posluževalo več opernih skladateljev, bolje obrestuje?

Da so imeli skladatelji stalne libretiste, je bila skoraj praksa. Praksa je bila tudi, da so se z njimi prepirali, ker so imeli svoje zahteve in se je bilo treba prilagajati. Dobiti libreto je težko ali pa zelo drago. Z Möderndorferjem se poznava že dolgo, skupaj sva ustvarila veliko stvari. Prednost je v tem, da že toliko časa sodelujeva, da si ni treba vsega povedati.

Osnovna zgodba je ljubezenski trikotnik, klasičen siže v glasbenem gledališču, vendar to ni ljubezenska opera. Kako bi jo žanrsko opredelili?

V glasbenem smislu bi rekel, da je Ljubezen kapital glasbena drama. Seveda je to širok pojem, kajti pod tem izrazom mislimo Wagnerja. Jasno, da ni wagnerjanska. Svoje kompozicijske tehnike sem uporabil tako, kot jih uporabljam tudi sicer - glede na vsebino. V kompozicijskem smislu opera zato ni moderna. Opera po mojem mnenju potrebuje kakšno arijo, ki se zapoje, ki si jo je morda mogoče celo zapomniti. Sam sem stremel k temu, da vsebuje nekaj takšnih arij. Pevcem so všeč in upam, da bodo še komu.

V ljubljanski Operi so zapisali: "Ljubezen kapital je silovit, povsem 'neoperni' poziv k dejanju, k uporu (...). Ljubezen kapital je opera upora, ki trka na naša vrata."

To je le en del. Tisti del, ki govori o odnosu tajkuna do prebivalstva. Ko ta napove, da bo odpustil delavce in mu rečejo, da bo toliko ljudi brez kruha, citira Marie Antoinette: "Pa naj jedo potice." Torej je predstavljen kot zelo cinična osebnost, ki spodbudi revolt delavcev. To je paralelna zgodba, tema pa je seveda zelo aktualna, čeprav je stara že dve leti: odpuščanje delavcev, propad podjetij, tajkunstvo. Mogoče se je temu včasih reklo drugače, vendar to so same večne teme. Poznamo upore sužnjev, upore tlačanov, kmečke upore. Opera hoče na nek način pokazati, da te zgodbe obstajajo in se ponavljajo, odkar obstaja človeštvo.

Je to metafora, da je dejansko čas za upor?

V operi pojejo: "Čas je pravi" (smeh). Ta komponenta mogoče ni tako izrazita, ker jo moramo vedno gledati iz konteksta zgodbe. Indirektnih namigov je sicer veliko, a kot običajno imajo večjo težo, če niso povedani neposredno.

Kaj pa bi bilo temeljno sporočilo novitete?

Temeljno sporočilo je v naslovu. Ne glede na to, da ljudje težimo predvsem za materialnimi dobrinami, za denarjem, za pozicijo, je ljubezen največja vrednost. Na splošno opažamo, da je želja po materialnih dobrinah privedla tako daleč, da so zanemarjene vrednote, ki naj bi bile po mnenju te opere, pa tudi drugih na prvem mestu. Cerkveni dostojanstveniki govorijo o krizi moralnih vrednot. Mogoče ne gre ravno za krizo vrednot, vprašljiva je verjetno prioriteta teh vrednot.

Kako ste nasprotje med materialnostjo in duhovnostjo izrazili v glasbi?

Nisem se odločil za avantgardno glasbo, ne uporabljam serialne ali atonalne glasbe, pač pa razširjeno tonaliteto. V nekaterih stvareh sem uporabil zelo veliko barv, lirične scene, na primer, izhajajo iz impresionizma, pa tudi poznejših obdobij. V arijah pa sem izhajal iz klasične italijanske arije, saj sem si želel spevnosti in tega, da bi ljudje potočili kakšno solzo. Zato pridejo ljudje v Opero in če tega ne dobijo, manjka katarza.

Če odštejemo dve mladinski operi, je Ljubezen kapital prva slovenska opera po Bratih Alojza Ajdiča iz leta 2005. Kje je po vašem mnenju vzrok, da so nova dela domačih avtorjev takšna redkost?

Saj se ne gre čuditi, da jih ni veliko. Prvi problem se začne, ko iščeš libreto. Če ga najdeš, je realno eno leto dela. Toda eno leto dela za nekaj, za kar ne veš, ali bo uprizorjeno ali ne, katere pevce boš dobil, kdo bo režiral,... Dvomov je hitro dovolj. Ljubezen kapital je bila izbrana na razpisu, vendar pri tem ni bilo nič določeno, kakšna naj bo vsebina, kakšna zasedba, kakšen orkester. Z Vinkom sva zato naredila karkoli.

Vseeno med skladatelji veje optimizem, da opere le ni nesmiselno pisati. Kolikor vem, jih zdaj nekaj nastaja. Trenutni ravnatelj ljubljanske Opere je bil namreč nekdaj generalni sekretar Društva slovenskih skladateljev in takrat je vsrkal vase, da Traviata ni bistvena. Seveda jo je treba imeti, tako kot mora muzej hraniti situle, vendar mora Opera skrbeti za domačo ustvarjalnost, ker je Slovensko narodno gledališče.

Že pred leti, ko sem bil v strokovnem svetu Opere, je bila tendenca, da bi bila premiera nove slovenske opere na vsaki dve leti, v vmesnih letih pa premiera novega baleta. Prednost redne produkcije je, da jo je mogoče načrtovati. Tudi pri občinstvu se je izkazalo, da nima predsodkov proti temu. Medeja je bila zelo dobro gledana, Krpanova kobila je podrla nekaj rekordov v obisku oziroma številu ponovitev. Za tako zahtevno postavitev, kot so Črne maske Marija Kogoja, so predvidevali, da ne bo uspela, toda vse predstave v Cankarjevem domu so bile polne. Je pa res, da danes brez dobrega marketinga in piara ne gre. Če se k stvari pristopi na ta način, potem gredo ljudje gledat, če drugega ne iz radovednosti.

Kaj pa pretekla slovenska dela? So dovolj pogosto uprizarjana ali nekoliko pozabljamo na svojo tradicijo?

To je tako kot pri ostalih gledaliških predstavah. Pomembno je, kako jo pripravite, kako pripravite publiko na to, kako jo pripravite medijsko. Slovenska opera, ki je relativno precej dolgo med občinstvom, je Ekvinokcij Marjana Kozine. Je zelo gledljiva, tema je privlačna, manj zahtevna od Črnih mask, glasba spevna. Podobno je s Cortesovo vrnitvijo Pavla Šivica. Je pa res, da se klasična operna publika razlikuje od koncertne publike. Gledat hodijo iste predstave v različnih postavitvah in različnih zasedbah ter jih primerjajo med sabo.

Prihodnjo sezono bo spet na sporedu Gorenjski slavček.

To je stereotip tega, kaj je pri nas lahko uspešnica. Nanjo je seveda treba gledati v kontekstu njenega nastanka. Takrat je šlo za slovenstvo, preporoditeljstvo. Danes deluje nekoliko drugače, zato bi avtentičen Gorenjski slavček izpadel skrajno naivno za te čase, skoraj narodnozabavno. Treba je upoštevati, da so pri operi določeni le libreto in note, vse ostalo je nadgradnja, ki se z vsako postavitvijo spreminja. Poleg tega se opera danes vedno bolj gleda, včasih se je samo poslušala.

Znani ste po tem, da ne prisegate na sodobne glasbene trende, raje se gibljete na pol poti med resno in zabavno glasbo. Kakšna je potemtakem vaša filozofija glasbe?

Začel sem kot zabavnjak, celo kot popevkar, igral sem tudi jazz in šel skozi rockovsko obdobje, nakar sem začel ustvarjati resno glasbo. Tudi svojim študentom pravim: človek mora ustvarjati glasbo iz sebe, ne zaradi nekih trendov ali mode. Komponiranje glasbe je zelo osebna zadeva, lahko vam je všeč, lahko ne, ampak je moje. Ne pustim se dogmam, sem neodvisen.

Trendi običajno govorijo o kompozicijskih tehnikah, tehnika pa je le orodje in ne vsebina. Samo kompozicijska tehnika bi bila premalo. Po drugi strani se je, recimo, Krzysztof Penderecki, svojčas glavni avantgardist, očitno vrnil nazaj, celo nekje do baroka. Teh poti je več, ene vodijo nekam, pri drugih se je treba vrniti. Seveda pa mora skladatelj vse te tehnike poznati, da jih lahko uporabi, če jih potrebuje.

Čeprav vas je mati narava obdarila z absolutnim posluhom, ste nekoč dejali, da je to prej kazen kot dar.

Seveda je, tudi drugi z absolutnim posluhom, ki jih poznam, pravijo tako. To sicer pomeni, da slišim precej več napak. Slišim na primer, če zbor izgublja intonacijo. Po drugi strani pa mi omogoča, da sem veliko stvari prepisoval, s trakov sem se učil aranžiranja. Tako da so dobre in slabe strani. Včasih so rekli, da je to pogoj za glasbenika, vendar ni. Težave se začnejo že pri uglasitvah. Ali človek sliši po naravni ali po temperirani uglasitvi? Praviloma bolj po naravni.

Ampak vajeni smo temperirane.

Seveda, saj vsa mašinerija igra po temperirani uglasitvi, tako da naravne intonacije skoraj sploh ne moremo slišati. Razen v primeru godalnih orkestrov, ki nimajo trobil in igrajo, recimo, staro glasbo.