Zgodba o kosu, ki gre v svet in sreča galeba, se z njim spoprijatelji in vidi morje, trči ob jato predsodkarskih galebov, prijatelju in njegovi jati razkrije radosti branja in doživi sprejetost kljub svoji drugačnosti, je kot naročena za razmisleke o enakosti, sprejemanju, prijateljstvu, diskriminaciji in še čem, za kar verjamemo, da ni del našega sveta, ker je pri nas vse v redu. Vse nevredno ravnanja ljudi z ljudmi pa se dogaja drugje in drugim, manj urejenim, kot smo mi.

V svojih popolnih svetovih verjamemo in razglašamo, da smo vsi ljudje enaki. Le da se ob natančnejšem premisleku in  preverbi dejstev izkaže, da so nekateri malo bolj in drugi malo manj enaki. Tako hitro vidimo, da so nekateri bogatejši, drugi pa  brez vsega in živijo na ulicah. Eni so moškega, drugi ženskega spola, tretji ne prvo ne drugo. Eni so zelo pametni, drugi imajo veliko vpliva in ugleda, so starejši od nas itd. Tudi ti in jaz se v marsičem razlikujeva od drugih, tako kot se kos razlikuje od galeba. Nič ni narobe z zavedanjem, da smo ljudje drugačni. Vse dokler ne začnemo zaradi opisanih razlik vrednotno presojati ljudi. Jih označevati za manj vredne, sebe pa povzdigovati v večvredne. Jih izključevati in zmerjati; jih ne opaziti. Ali pa celo ne dovoliti, da pridejo bivat k nam, ker v njihovi domovini pustoši vojna, lakota ali pa kar oboje. Za presojo opisanih dejanj je dovolj, da sebe postaviš v položaj osebe, ki jo doleti vse ali nekaj izmed naštetega. Kako bi se torej počutili, če nas ne bi sprejeli zaradi barve kože, če nam ne bi dovolili početi stvari zaradi našega spola in še česa? Večino bi bolelo. Zelo bolelo. Večino to prizadene, tako kot je kosa prizadelo ravnanje skupnosti galebov, ki ga ni marala zaradi njegove črne barve. Motilo jih je, da Jaka ni galeb – ni bil eden »naših«. Polotil se jih je neprijeten občutek, morda celo strah, in obdali so se z žico.  V njo so  vpletli bodice odvračanja in nesprejemanja, ki so bodle in bolele kot ureznine britvic. Bodice so bile pogledi, obračanje stran, molk, ki je sporočal: ne maramo te, ti si tujec, ti nisi naš, ti si črn – umazan kos.

K sreči je imel kos prijatelja, ki mu je stal ob strani, bil pripravljen z njim deliti svoje stanovanje, oditi z njim v druge kraje, če njegovi sokrajani ne bi prišli k pameti. Žal vsi nimajo take sreče. Ko je Jure Jako povabil k sebi domov, se je zgodilo še nekaj drugega. Ker je želel, da se pogrejeta, je hotel zakuriti knjige. Jaka je presenečen ugotovil, da Jure in njegovi ne berejo. Knjige so razumeli kot dobre za gretje. Zdelo se mu je neverjetno, a se nad tem ni zgražal. Ker je znal brati in ker je rad bral, je Juretu odkril smisel knjig. Vsak večer mu je iz njih bral zanimive zgodbe. Njegova strast do branja, njegova želja, vedeti, poznati več, ki ga je pripeljala tudi do srečanja z galebi, je prežemala njegov glas. Jure ga je poslušal in njuno prijateljstvo se je še poglobilo. A to še ni vse. Zgodb ni poslušal le Jure. Branju je prisluškoval še en galeb: Norbert. Tudi on je bil vsak večer bolj navdušen nad čarobnostjo knjig in branja. Glas o obojem in s tem o skoraj magični moči Juretovega črnega prijatelja je dosegel Norbertovo mamo in počasi so se jima pri prisluškovanju zgodb pridružili še drugi galebi. Odpadle so bodice, odbojnost do črnega kosa je izginila. Jure in Jaka sta jo premagala s prijateljstvom, knjigami in branjem. Galebi so s pomočjo malega radovednega Norberta končno videli onkraj prvega, s predsodki zapolnjenega izgleda. Dovolili so si spoznati in ne zgolj soditi in v isti sapi tudi zavračati prišleka. Šele to je omogočilo prijetna srečanja ob knjigah in celo zbliževanja. Spoznanje, ki bi bilo koristno tudi za nas. Razumeti, da enakost med ljudmi ne pomeni, da smo si vsi podobni ali da bi si morali biti. Nasprotno, gre za spoznanje, da smo navkljub različnostim del človeštva. Pripadnost človeštvu pa s sabo nosi pravice in dolžnosti.

Prav je, da si tudi mi v Sloveniji, kjer je lepo živeti, ne pustimo vzeti radovednosti. Ni dopustno odtujiti prijatelje – ne glede na to, kdo in od kod so. Še posebej si ne smemo dovoliti, da bi nam odtujili knjige. Knjiga je, zelo pogosto, naša najboljša prijateljica. Tudi takrat, ko je okrog nas hlad in nelagodje.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)