Tokratni tematski blok, ki ga je Martina Ruhsam skrbno snovala skoraj leto dni, se posveča gledališkim in umetniškim strategijam upiranja obstoječim neoliberalnim ekonomskim in posledično tudi političnim paradigmam, ki so v zadnjem času ostro zarezale v vsa področja našega družbenega tkiva. Obravnave obsežnega korpusa vprašanj in problemov, ki se ob tem ponuja, se loteva skozi različne pristope – skozi teoretske prispevke, študije primerov, manifeste in celo pravcate umetniške intervencije, ki dajejo tokratni dvojni številki Maske svojstveno performativno noto.
Naše raznorodne kritične premisleke objavljamo v pravem času; v času, ko se zdi, da je trenutna gospodarska in tudi politična kriza pri nas na vrhuncu, v času številnih protestov, poimenovanih vseslovenske vstaje, ki vlivajo samozavest, da so spremembe vladajočih ekonomsko-političnih paradigem mogoče. Tudi zato odločitev, da ob tematskih straneh Geste odpora objavimo še dva prispevka, ki jih vsebinsko dopolnjujeta: prvi popisuje kronologijo dogajanj, ki jih je nesluteno sprožila premiera mladinske predstave Zlati šus in jo dopolnjuje z mnenji strokovnjakov z različnih področij izobraževanja in umetnosti; drugi se loteva vprašanja pogojev za politično gledališče danes.
Namesto nekrologa za dragim prijateljem in sodelavcem Maksom Soršakom je Sebastijan Horvat poiskal njegov scenarij za gledališki projekt, ki žal ni bil nikoli realiziran; odlomkom Maksovega scenarija je Sebastijan dodal svoje misli in spomine. Z njihovo objavo gre Maksov projekt nazadnje vendarle v svet. (Amelia Kraigher)
Povezava: Geste odpora
***
Maska napoveduje izid knjige Svobodne roke. Antologija teoretske misli o slovenskem gledališču (1899-1979) (uredila Blaž Lukan in Primož Jesenko)
V antologiji Svobodne roke so ponatisnjeni teoretski spisi o slovenskem gledališču, nastali med letoma 1899 in 1979. Vsi so bili ob svojem času že objavljeni v časopisju, revialnem tisku ali gledaliških listih, vendar ne – razen dveh izjem – v knjižnih izdajah, po mnenju urednikov pa prispevajo pomemben delež k oblikovanju celovite podobe preteklega in tudi sodobnega slovenskega gledališča in njegove teorije. V zbirki so v smiselna poglavja po kronološkem redu razvrščeni zapisi 33 avtorjev, najsi bo gledaliških teoretikov, zgodovinarjev, dramatikov ali drugih gledaliških ustvarjalcev, npr. režiserjev, igralcev ali scenografov, ki vsak na svoj način razmišljajo o (slovenskem) gledališču. Tako antologija odkriva domala pozabljene misli nekaterih znanih gledaliških teoretikov (kot npr. Tarasa Kermaunerja, Primoža Kozaka, Lada Kralja, Andreja Inkreta ali Zoje Skušek), v sodobno branje ponuja zapise starejših avtorjev (kot npr. Antona Aškerca, Vladimirja Bartola, Cirila Debevca, Franceta Koblarja ali Milana Skrbinška), odkrije pa tudi nekaj insipirativnih in polemičnih teoretskih »biserov« avtorjev, kot so Stane Melihar, Rastko Močnik, Samo Simčič ali Dane Zajc. Svobodne roke so branje za vse, ki jih zanima slovensko gledališče, tako preteklo kot sodobno, v pomoč bo gledališkim teoretikom in praktikom ter še posebej zanimivo za študente, ki vanjo uvrščenih imen morda do zdaj niso poznali.
Knjiga bo izšla v zbirki TRANSformacije, v sozaložništvu Univerze v Ljubljani, Akademija za gledališče radio film in televizijo ter Maske Ljubljana