Pričujoča edicija je nastala iz potrebe premisliti naše udejstvovanje, tako ustvarjalk kot tudi bolj ali manj profesionalnih gledalk, na področju sodobnih scenskih umetnosti, ki se pogosto zdi izjemno nišno in nemara nedostopno za »neposvečene«. Zdi se, da je za srečanje s sodobnimi uprizoritvenimi praksami potrebna občutljivost – v vsakdanjem jeziku najpogosteje enačena z »znanjem« ali »razumevanjem«, z načinom, »kako gledati« –, ki ob stiku s praksami, ki jih pogled ne razume ali ne zna osmisliti, prepreči, da bi se zgradil zid iz zavračanja ali odpora. Kakšne narave je ključ za vstop – gre za stvar izbire ali je vstop nemara tudi razredno zaznamovan in nam je glede na naše poreklo in izhodiščno pozicijo bodisi otežen bodisi olajšan? Kdo smo, ki delamo na polju umetnosti, in za koga ustvarjamo, kdo je naše občinstvo?
Gre za introspektivna vprašanja, ki so na stičišču zaostrenih družbenih razmer, ki so v zadnjem dobrem desetletju poglobile in poostrile družbene neenakosti, a niso le strogo ekonomske narave. Naslavljajo tudi kulturno politiko, za katero se vsaj na državni ravni zdi, da se z vprašanjem dostopnosti in raznolikosti marsikdaj ukvarja le parcialno ter celostno nezadostno pristopa prav k osrednjemu vprašanju te številke – za koga? Smo umetnice in kulturne delavke same odgovorne za komunikacijo, prižiganje iskric, ustvarjanje diskurza, »izobraževanje publike«? Je naš umetniški interes zgolj uresničevanje lastnih potencialov in iskanje in uveljavljanje avtentičnega glasu v množici drugih neoliberalnih subjektov, ki se trudijo početi enako ali nemara »kruto optimistično« in nemara utopično ustvarjanje nekakšne ideje skupnega? Zakaj se udejstvujemo v umetnosti, kdo smo in kaj so naše slepe pege, ko to počnemo? Je to, kar nas pri tem bogati, dostopno vsem in zakaj ni?
Verjamemo v utopijo skupnosti, ki jo vadimo, ko gledamo ali delamo umetnost, ali nam predstavlja zgolj pobeg? Je umetnost ograjena skupnosti in kako je mogoče zidove zrušiti? Je ustvarjalno delo nekaj, kar izpolnjuje umetnika, ali mora zato, da bi imelo smisel, rezonirati širše?
Kako bomo o vrednosti umetnosti prepričali skupnost ali občinstvo, če nam ne uspe zanetiti radovednosti niti v ožjih profesionalnih krogih, kjer je vsak preveč zaposlen s samim sabo in lastnimi projekti? Kaj so naše izhodiščne pozicije in kako ozaveščamo lastno ali tujo razredno sramoto in kaj z njo počnemo?
Ta in druga vprašanja si zastavljamo, nanje poskušamo odgovarjati, predvsem pa skupaj z avtoricami in sogovorniki v pričujoči številki z vami deliti razmisleke v upanju, da tvorijo naš skupen problem.
Iz uvodnika Pie Brezavšček in Maše Radi Buh.