V razmislek ponuja temeljna vprašanja, s katerimi se srečujemo, ko obravnavamo aktualne tokove lutkovne umetnosti: kako lahko lutko na novo definiramo in jo obravnavamo; kako daleč lahko vpliv novih medijev razširi njeno definicijo in celo vpliva na razvoj nove lutkovne terminologije; kako jo sodobne prakse vzpostavljajo v povsem nov odnos z animatorji, materialom, gibom, predmetom, glasom ... In navsezadnje: ali lutka oziroma animirani objekt v resnici sploh še potrebuje animatorja, saj je videti kot da – opolnomočena z novo tehnologijo – lahko zaživi povsem svoje življenje?
Revija ponuja nove konotacije in uvide s poudarkom na razširitvi percepcije lutke v povezavi z novimi tehnologijami. Odraža, da ni zastala v svoji tradicionalni osnovi, temveč dokazuje, da močno reflektira današnji čas in skozi svoj estetski in vsebinski izraz prilagaja ter vzporedno reprezentira sodobni družbeni ustroj. S svojo inherentno širino, z možnostjo brezmejnega nastanka iz nič se lahko (če ima za to posluh) preobrazi v aktualno, odprto, raziskovalno umetniško formo.
Revijo Lutka je leta 1966 ustanovila Zveza kulturnih organizacij (danes Javni sklad RS za kulturne dejavnosti). V različnih intervalih (1966–1970, 1973–1981, 1985–1988, 1991–1996, 1998–2000) je izhajala vse do leta 2000 (št. 57). Izdajatelj zadnjih številk je bilo Kulturno-umetniško društvo Klemenčičevi dnevi. Leta 2013 je začela revija ponovno izhajati. Naprodaj je v Knjigarni LGL, na Krekovem trgu 2 v Ljubljani.