Na oder slovenska gledališča, zato da vzdržujejo kondicijo in privabljajo gledalce, po Vevarjevih besedah postavijo večje število premier in repriz, pa tudi t.i. psevdopremier, "ampak z veliko več truda kot nekoč". Glavni vzrok za to Vevar prepoznava v atomizaciji življenja, ne toliko v gospodarski krizi: "Količina dražljajev, ki cepijo pozornost in privabljajo ljudi v zelo različna okolja, k spremljanju različnih kulturnih dejavnosti, je prevelika, kar tudi gledališču jemlje gledalce."
Na vprašanje, kakšni so trendi uprizarjanja del slovenskih avtorjev, je Vevar odgovoril, da je to zelo odvisno od gledališč. Največ je takih, ki imajo izenačeno razmerje glede uprizarjanja besedil slovenskih in tujih avtorjev. Med tistimi, ki dajejo prednost tujim avtorjem, sta na primer SNG Celje in Mini teater. Veliko boljša razmerja so v Slovenskem mladinskem gledališču, Cankarjevem domu, v SSG Trst, Prešernovem gledališču v Kranju in Anton Podbevšek Teatru, na alternativni sceni pa prevladujejo slovenski avtorji, je navedel.
Slovenski gledališki letopis je publikacija SLOGI, ki izhaja enkrat letno in prinaša celoten popis minule gledališke sezone na slovenskih poklicnih, polpoklicnih in eksperimentalnih odrih ter na področju novih scenskih umetnosti.
V letošnji izdaji je popisanih 231 premiernih uprizoritev in 260 repriz starih predstav, ki so jih gledališča ponudila v sezoni 2014/2015, ter številna gostovanja. V njem so predstavljeni gledališki festivali, vključuje pa tudi informacije o priznanjih in nagradah, ki so jih prejeli gledališčniki.
Letopis temelji na spletno dosegljivi bazi podatkov o slovenski gledališki produkciji - dosegljivi na portalu www.sigledal.org. Na portalu zbrani podatki so nadgrajeni z dodatnimi informacijami.
Sezono so na včerajšnji novinarski konferenci predstavili urednik Vevar ter kritiški spremljevalci posameznih gledaliških zvrsti in pisci spremnih interpretacij: Nika Arhar (dramsko in postramsko gledališče), Stane Koblar (operno gledališče) in Pia Brezavšček (balet in ples). Vevar je povedal, da je med omenjenimi zvrstmi v minulih 20 letih opaziti predvsem rast produkcij na področju plesa. Področje lutkovnega gledališča je spremljala Zala Dobovšek.
Po svojem konceptu je Slovenski gledališki letopis nadaljevanje in nadgradnja Repertoarja slovenskih gledališč, ki ga je Slovenski gledališki muzej izdal leta 1967, stoletje po ustanovitvi Dramatičnega društva v Ljubljani. Nato so pregled gledališkega dogajanja objavljali na pet let, od sezone 1992/93 pa vsako leto izide Slovenski gledališki letopis. Aktualni nosi številko 23.