Mateja, na festival si predstavo prijavila sama. Si imela pri tem kaj težav?

Mateja: Seveda, a o podrobnostih morda raje drugič. Škoda se mi zdi, da se Akademija bolj ne zavzema za pošiljanje predstav na takšne festivale, saj mislim, da bi moral vsak študent enkrat izkusiti tovrstno gostovanje. To, da smo bili ne le izbrani v sedmerico izmed sto prijavljenih predstav, temveč da smo dobili tudi nagradi, je dokaz, da sodelovanje ni nemogoče in da je vredno poizkusiti.

Naučila sem se, da moraš včasih vzeti stvari v svoje roke pa se izide.

Kaj te vleče v tujino, zakaj se ti zdi zanimiva?

Mateja: Tujina me privlači že od majhnega. Moj nemirni, hiperaktivni, vedoželjni duh želi spoznavati tuje kulture, kraje, ljudi, njihove običaje, navade ne samo virtualno preko medijev, ampak v živo, da se, kot v teatru, učim iz lastnih izkušenj in doživetij … saj je to zame inspirativno, spodbuja mojo kreativnost … In kadar mi tako neposredno spoznavanje sveta omogočita teater in ljudje, ki se ukvarjajo z njim, je vse to zame še toliko bolj dragoceno.

Kakšna so bila pričakovanja v zvezi s festivalom in v kolikšni meri so se izpolnila?

Mateja: Lagala bi, če bi zanikala, da si po tihem, kot posledico dobrega ekipnega dela, nisem želela, da bi osvojili kakšne nagrade oz. priznanja. Mislim, da si to želi in upa vsak, ki verjame v svojo predstavo in ki je izbran na tak festival. Vendar pa to zagotovo ni bilo v ospredju. Naš prvi cilj je bil, da predstavo odigramo tako, kot znamo, z natančnimi intencami, točnim ritmom in srčnostjo, ter da posledično prebudimo čustva in sočutje gledalcev. Mislim, da nam je to uspelo in so se kot posledica zgodile nagrade, ki so (celo) več kot izpolnile naša pričakovanja. Še posebej pa je naša pričakovanja presegla publika, ki je na pogovoru po predstavi vneto in z zanimanjem spraševala o predstavi ter podajala pozitivne komentarje o naši interpretaciji. Predvsem mi je bilo zanimivo, da se nihče sploh ni spraševal, zakaj smo uporabili škatle namesto stolov in ali se stoli dajo režirati brez stolov. Prav nasprotno: škatle so v njihovih očeh imele dodatno simbolno vrednost, saj je marsikdo izmed njih še ne dolgo nazaj za eno tako škatlo hrane čakal v dolgi vrsti lačnih ljudi.

Stane: Pričakovanja so vedno. Ampak tokrat si jih glede festivala nisem čisto jasno ustvaril. Bolj na začetku sem bil v pričakovanju same Rusije, ta me vsekakor ni razočarala, še manj Sankt Peterburg. Prelepo mesto, zanimivi ljudje … Ogromna razlika je na primer med samim centrom in nekakšnim predmestjem, kjer smo imeli hotel. Prva stvar, ki me je bolj presenetila, pa je bilo odprtje festivala. Na večer otvoritve so nas odpeljali iz hotela s kombijem in nas odložili direktno pred vhodom v teater, kjer je potekal festival. Stopili smo ven; tam bile so kamere, glasba, hostese klovnese, takoj si dobil šampanjec v roko. Nekakšna filmska situacija, ki ti na en način godi, sicer pa ti je popolnoma tuja.


Foto: Željko Stevanić
Kako ste bili zadovoljni z organizacijo?

Karin: Rusi so se res zelo potrudili za nas. Prepreka je bil nekoliko le jezik, ker le redki znajo angleško, mi pa nismo znali rusko. Vendar smo se nekje med slovenščino in hrvaščino ter s pomočjo pantomime dogovorili o vsem.

Nika: Ogromno jim je pomenilo naše mnenje in bili so zelo veseli, da smo se pridno udeleževali vseh dogodkov.

Stane: Včasih so bili še preveč gostoljubni, tako da če smo imeli kak pomislek o udeležbi določene obstranske dejavnosti, ki so jo organizirali, smo začutili kar malo užaljenosti z njihove strani.

V Rusijo sami nismo pripeljali nobene scene in večjih rekvizitov. Tako smo se morali zanesti, da nam bodo oni priskrbeli kad in škatle. In so nam, vse je bilo perfektno. Za pogovor po predstavi in za konferenco o problemih manjših gledališč, ki so jo organizirali v njihovem Domu igralcev (prekrasna stavba v centru), so nam organizirali tudi angleško prevajalko. Za samo predstavo pa jim je celo uspelo dobiti domačinko, ki uči slovenščino na njihovi univerzi ter ki nam je simultano prevajala predstavo, tako da gledalcev nismo mučili s podnapisi.

Sicer pa je teater, ki je festival organiziral, manjši zasebni teater, v slovenskem prostoru primerljiv z Mini teatrom. Lokalna skupnost teater noro podpira, kar je bilo res čutiti na večernih predstavah. Videlo se je tudi, da vsi člani ansambla in delavci dihajo s teatrom, kar se je še posebno pokazalo na zaključni ceremoniji, ko so na koncu prišli vsi na oder in skupaj zapeli svojo avtorsko pesem – ter ganili vse prisotne.

Mateja: Res zanimivo je bilo videti, kako so vsi, ne glede na to, ali so igralci, lučkarji, tehniki, direktorji, čistilci, režiserji ali tajniki, v nekem trenutku poprijeli za karkoli je bilo takrat potrebno. Pomagali so nam priskrbeti vso sceno, jo postaviti, razstaviti, pomagali so nam pri postavljanju luči …

Organizacija in gostoljubje gostujočega naroda si zaslužita vse pohvale v superlativih. Nudili so nam največ, kot so lahko glede na njihov standard, obenem pa dodali še svojo srčnost. Razkazali so nam mesto, nudili hrano in nočitev, organizirali vse prevoze … Mislim, da bi ta duh ljubezni in predanosti do festivala lahko bil za zgled marsikateremu slovenskemu gledališkemu festivalu.

Kako ste se razumeli s sotekmovalci in kaj ste se od njih naučili?

Karin: Ostale skupine so se v Peterburgu večinoma zadržale le kakšen dan, tako da kakšnega resnega stika z njimi nismo vzpostavili.

Nika: Z njimi smo se pogovarjali o načinu funkcioniranja njihovih teatrov – recimo gruzijski nacionalni teater ima vsaj dve premieri na mesec, Američani nimajo stalnih ansamblov, ampak hodijo za vsako vlogo na avdicije. Presenetila pa nas je nerazgledanost Američanov, ki so mene imeli za »playwrighta«, čeprav je povsod pisalo »Eugene Ionesco: Stoli«.


Foto: Željko Stevanić
Kako bi ocenili druge predstave in morda opisali njihov stil? Je bilo v njih morda opaziti določen melos, ki spominja na državo, iz katere prihajajo?

Mateja: Festival je ponujal vse od klasike pa do eksperimenta, kar je prispevalo k širjenju naše gledališke razgledanosti zunaj slovenskih meja.

Karin: Tudi ustvarjalci so prišli iz zelo različnih sredin. Nekateri prihajajo iz velikih teatrov, nekateri iz manjših, nekateri se ob drugem poklicu ukvarjajo še z igralstvom ...

Stane: Izpostavil bi gledališče iz Volgograda s predstavo Gospod Ibraimi in švedskega performerja Elija Fayngersha, ki je nastopil zadnji večer s svojim glasbenodramskim performansom. Verjetno je bilo to tudi najbolj dragoceno – da smo lahko videli druge predstave, da smo videli, kako druga gledališča postavljajo na oder svoja razmišljanja, občutenja, videnje sveta. Nekaterim smo samo vljudno čestitali, kot se spodobi, z nekaterimi ustvarjalci pa smo zašli tudi v nekoliko globlje debate. Meni je bilo vedno poleg njihovega kreativnega procesa in dojemanja teatra zelo zanimivo poslušati, kakšen je položaj umetnika v državi, v kateri živijo. Potem sem sam pri sebi videl, da sem glede nekaterih stvari močno razvajen in da sem lahko srečen, da imam določene možnosti, ki jih drugi nimajo (na primer gledališki ansambli, ki omogočajo redno zaposlitev, op. a.); po drugi strani pa, da ne smemo popustiti pritiskom, ki jih na kulturo izvaja politika; stvari morajo biti kristalno jasne, kar se tiče omogočanja prostora za naše avtonomno ustvarjanje in raziskovanje.

Nika: Edina vzporednica med predstavo in državo, iz katere so prihajali ustvarjalci, bi lahko bila izbira teksta – koliko vem, so vsi (razen nas) delali avtorske tekste ali pa tekste svojih dramatikov (Poljaki so delali Witkiewicza). Sicer pa se na gruzijsko literaturo ne spoznam, tako da zanje ne bi mogla zagotovo reči. Je pa publiko zelo emocionalna, skoraj pri vsaki predstavi so jokali.


Vtis, izvleček, spoznanje.


Kaj boste poleg prijetnega doživetja, za katerega so (poleg nagrad seveda) očitno poskrbeli gostitelji, še odnesli s seboj domov?

Mateja: Zdi se mi, da sedaj, po tej izkušnji z Rusi, mnogo bolj razumem Čehova. Njihovo srčnost, predanost, zvestobo, ljubezen. Tudi če nimajo, ti dajo, bi lahko rekla.
(…)
Naša predstava je bila resnično rezultat skupinskega dela in gostovanje je še bolj povezalo celotno ekipo »od znotraj«.
(…)
Zdravo samozavest pridobiš, ko vidiš, da ti kljub znanemu citatu »Meje mojega sveta so meje mojega jezika« uspe doseči publiko tudi zunaj svoje države, kjer ti sporazumevanje s pomočjo jezika ne pomaga.
Ob gledanju predstav sem se pogosto spraševala, kako vzpostaviti zanimanje in razumevanje predstave zunaj meja njenega jezika. Kakšna je razlika med pojasnjevanjem, podčrtavanjem in tem, da ima predstava in njena dejanja kljub vsemu svoj smisel zunaj jezikovnega prostora, vendar pa da ne postane hkrati preveč razlagalna. Kako ne prestopiti te tanke meje.

Če predstave še niste videli in če si je ne utegnete ogledati jutri, 17. 1. 2014 v Mestnem gledališču ljubljanskem, lahko naslednjo priložnost zagrabite v gledališču Glej – sledite Napovedniku!