Ta skrajno egoistična poteza omenjenih gospodov je namreč med številnimi zaposlenimi, predvsem pa med številnimi igralci pozvročila takšen šok in razočaranje, da z delom v takšnih okoliščinah preprosto ni moč nadaljevati. Poleg tega bi s to potezo slovensko javnost rad opozoril na to, da Slovensko mladinsko gledališče ne more in ne sme biti talec zasebnih interesov nekega nekdaj pomembnega režiserja in enega od igralcev v tem gledališču. O personi, ki je Tauferju in Vargi ob tej priložnosti dala medijski prostor, Petru Raku, novinarju dnevnika Delo, ne bi izgubljal besed. Verjamem, da se je slovenska javnost že zdavnaj seznanila s kakovostjo in objektivnostjo njegovega pisanja.
Kar zadeva trenutno vodstvo – direktorja Tiborja Miheliča Syeda in umetniškega vodjo Gorana Injca –, bi ga ob tej priložnosti rad odkrito podprl. Njegovo delo korespondira s sodobnimi uprizoritvenimi praksami – kar tisti, ki so se intelektualno in umetniško zataknili na koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, težko razumejo. Je tudi jasen odgovor na politični položaj, v katerem vse večji del Evrope tone v ideološko črnino. Poleg tega je strokovno priznano, o čemer govorijo številne nagrade in stalna vabila na gostovanja doma in v tujini. V svojem medijskem nastopu ne Varga ne Taufer nista govorila o teh priznanjih, ker ju intimno verjetno bolijo in ne potrjujejo njunih tez.
Priznati moram, da me način, na katerega Varga in Taufer vodita medijsko kampanjo proti vodstvu Mladinskega, spominja na vse, kar sem kot intendant Hrvaškega narodnega gledališča na Reki doživljal za časa razvpitega ministra Zlatka Hasanbegovića. Kot je znano, se je desant desnice na kulturne ustanove na Hrvaškem končal tako, da je institucionalni kritiški prostor skoraj povsem izginil. Rušenje nezaželenih uprav je bilo praviloma zavito v skrb za ustanovo, njeno tradicijo in podobna obča mesta, ki so kot figov list prikladna za prekrivanje zelo osebnih interesov.
Last, but not least – glede vsega, česar Taufer in Varga v Delu obtožujeta trenutno vodstvo, se počutim izzvanega tudi sam. Sklicevanje novinarja Dela na to, kako kdo govori slovenščino ali ne, sodi v preizkušeno recepturo nacionalistične kuhinje. Njegovo vprašanje, namenjeno Injcu (»In ne nazadnje vprašanje, zakaj v petih letih niste pripravljeni spregovoriti niti ene besede v slovenščini.«), predstavlja zadnji korak pred prehodom na odkrito »preštevanje« kapljic nečiste krvi. Zvajanje slovenskega jezika na sredstvo za medijsko diskvalifikacijo sovražnika prav tako kaže na najgloblje nespoštovanje tega jezika. Upam, da vsaj to Peter Rak in njegovi sodelavci pri tem dejanju razumejo.