Izid nove knjige Dvojnosti v zbirki Knjižnica MGL

O knjigi

»Katja Legin v pričujoči knjigi – najpreprosteje rečeno – misli ples. Lahko bi sicer to trditev dopolnili in rekli, da ne misli samo plesa, temveč tudi različne performerske, celo igralske prakse in veščine, in da ni res, da vse to izključno misli, saj bralcu predstavi tudi svoje praktično delo, delo na sebi, z lastnim telesom, ko je njena misel veliko bolj fizična kakor filozofska, navsezadnje pa opiše tudi svoje konkretne izvajalske, tako plesne kot performerske izkušnje, ki jim je misel samo inherentna, v resnici pa jim gre pogosto za povsem intuitivno ali improvizirano doseganje učinka. Vendar je neizpodbitno, da so Dvojnosti knjiga premišljevanj o (sodobnem) plesu, kakršnih je v slovenskem jeziku malo. Le malo (najsibo klasičnih, modernih ali sodobnih) plesalcev se pripravi do podobnega premisleka o lastnem delu, njihove misli o plesu so najpogosteje formulirane v različnih intervjujih ali anekdotičnih poustvarjalnih impresijah. Tu je plesalec blizu temu, kar je o govoru o plesu nekoč rekel znameniti Mihail Barišnikov: »Ali ste me videli plesati ali me niste,« to je edina možna alternativa, saj nikakor ni zanimivo ples »zapakirati v besede«, še več, o plesu naj bi bilo celo težje govoriti kakor o glasbi ali poeziji … Čeprav je sodobni (postmoderni ali konceptualni) ples govor oz. besedo integriral v lasten ustvarjalni in izvedbeni proces, v skrajni obliki je ples celo v celoti »prevedel« v govor (o njem) in postal speech-act (Noémie Solomon), pa je beseda samega plesalca – z nekaj pomembnimi izjemami – kljub vsemu redko slišana, še posebej to velja za slovenski sodobni ples. Kot da bi intelekt pokvaril ples, kakor ta predsodek komentira Marcia B. Siegel, kot da ples ne bi imel intelektualnega življenja in bi ga v celoti zaobjemal zgolj govor o »energijah« … – Seveda pomanjkanje govora o slovenskem sodobnem plesu ne pomeni nujno tudi, da ta ne misli. Katjina knjiga to vrzel zapolnjuje, hkrati pa je tudi več od tega: na način, da ples misli in o tem tudi spregovori, je govor ali misel plesa sama po sebi, je knjiga-ples.« (Odlomek iz spremne besede Blaža Lukana.)


Katja Legin / Foto: Maj Pavček
O avtorici

Katja Legin (1985) je kot dijakinja na SVŠGL (Umetniška gimnazija, smer Sodobni ples) izvedla dva avtorska sola in kot plesalka sodelovala v različnih profesionalnih produkcijah. Šolanje je nadaljevala na plesni akademiji Laban v Londonu. Po njegovem zaključku (diplomirala je leta 2007) se je kot plesalka priključila mednarodni zasedbi EnKnapGroup (njen umetniški vodja je Iztok Kovač), s katero je ostala nadaljnji dve leti (2007–2009). V okviru EKG je sodelovala s številnimi domačimi in tujimi koreografi in režiserji (Iztok Kovač, Andreja Rauch, Sašo Podgoršek, Mala Kline, Matjaž Farič, Simone Sandroni, Lenka Flory, Claudia de Serpa Soares, Sebastijan Horvat, Tomi Janežič in Bojan Jablanovec). Leta 2010 se je vpisala na podiplomski študij gledališke režije na AGRFT. V času študija se je posvečala raziskovalnim projektom work in progress, ki so se tako ali drugače dotikali vprašanja improvizacije, živosti in performativnih kvalitet, kar so bile tudi središčne točke njenega magistrskega dela. V okviru študija je izpeljala projekt Poizkus (2009), Sum Up (2010) in zaključno magistrsko delo Pasaže (2012). V zadnjih letih je kot performerka sodelovala z Matjažem Bergerjem, Matjažem Faričem, Magdaleno Reiter, Gregorjem Luštkom in Rosano Hribar, Snježano Premuš ter Majo Milenović Workman, kot dramaturginja pa redno sodeluje s Tomijem Janežičem (Utva – SNP Novi Sad; Sokratov zagovor – Dubrovačke ljetne igre; Opera za tri groše – Cetinje; Smrt Ivana Iliča – SNP Novi Sad; Človek – BDT Sankt Peterburg). Občasno piše strokovne članke (celoletni EPK projekt Življenje na dotik, Mreža za sodobni ples, Maska). Kurira plesni del improvizacijskih dogodkov Neforma. Od leta 2012 vodi laboratorij, ki se ukvarja z različnimi aspekti uprizoritvenih umetnosti (performativne veščine, dramaturgija, uprizarjanje) in se bo nadgradil z delom na predstavi.