Anja Krušnik Cirnski, 22. 3. 2012

»Izbirati je pa res težko!«

Mestno gledališče ljubljansko, Nikolaj Vasiljevič Gogolj ŽENITEV, režiser Diego de Brea, premiera 22. marec 2012.
foto Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin

»Današnja svetovalna kultura predstavlja iskanje partnerja, kakor da se sploh ne bi tako zelo razlikovalo od iskanja avta: najprej moramo pretehtati vse dobre in slabe strani, se zavarovati s predporočno pogodbo, popraviti, če gre kaj narobe, in nazadnje zamenjati stari model za novega, dokler se ne koncu ne naveličamo vseh sitnosti, povezanih z obveznostjo in poskusimo s pogodbo o kratkoročnem najemu.« (Renata Salecl: Izbira)

Ženitev nikakor ni komedija o sami ženitvi ali, še huje, o ljubezni, marveč je komedija o trgovanju, kapitalizmu, kapitalističnem protokolu snubitve, v kateri so ključni trenutki izbire in trenutki dokončanega akta izbire, torej odločitve. To so trenutki, ko vidimo, da so Gogoljevi liki zelo sodobni, v marsikaterem zlahka prepoznamo svoje znance, prijatelje, tudi sebe, skratka vse, ki živimo sredi kapitalizma. Tega pa določa izbira.

»Osnovno prepričanje družbe je, da bi morali biti sreča in samoizpolnitev naša osnovna cilja,« zapiše Renata Salecl. Prav ta stavek je tisti, zaradi katerega se odvije dramsko dogajanje Ženitve. Agatja Tihonovna Kuperdjagina se želi poročiti, tako osmisliti svoje življenje in izpolniti usodo. Ob tem stavku, ki sem ga zastavila tako samoumevno in preprosto, pa se mi zastavlja prvo vprašanje: ali se Agatja resnično želi poročiti? Navsezadnje je stara sedemindvajset let. Družba od nje zahteva moža, če ne bo stigmatizirana »stara devica«. Družba zahteva od nje poroko, tako imenovano »samoizpolnitev«.

Agatja je primorana izbirati med petimi snubci, ki jih je, kot blago, nabrala Fekla. Ti snubci, izdelki, morajo biti seveda dovolj privlačni, da pritegnejo nevestino pozornost. Eden od njih je Podkoljosin, ki je na dokaj visokem položaju, njegova kariera je že ustvarjena in utrjena; dober družbeni položaj je torej zagotovljen. A da bi izpolnil smisel življenja, potrebuje še ženo, saj je to »krščansko, celo domovini potrebno«, kot mu vztrajno pravi Kočkarjov. Vendar našemu Ivanu Kuzmiču Podkoljosinu dejanski akt ženitve ni nič kaj preveč všeč, kar smemo hitro sklepati: posredovalka hodi k njemu že tri mesece, on pa ne ve niti imena svoje potencialne neveste. Ležernemu in samozadovoljnemu moškemu, kot je, bi mu bili žena in otroci zgolj ovira. Tukaj prepoznamo element sodobnega človeka, ki skuša biti samozadosten, a ga ovira eksistencialni dvom o izpolnitvi svojega življenja. Kdo namreč bo, če ne bo oženjen? Samski človek, neporočen človek, kar ga v družbi takoj stigmatizira.

Sodobnost osrednjega lika Ženitve je torej očitna. A kdo spodbode dramsko dogajanje? Kočkarjov, Podkoljosinov prijatelj, ki je prevzel vlogo Fekle, ženitne posredovalke, in tako poganja mehanizem sodobnosti. Ima vse lastnosti pravega trgovca, je bliskovit, prepričljiv in prišepne kupcu, kaj mora kupiti, da bo najboljše zanj. Tako Agatji prišepne, ji skoraj podtakne odločitev. Uboga nevesta je bila do nastopa Kočkarjova utesnjena med možnostmi izbire; tudi sama pravi, da »izbirati je pa res težko! Če bi bil en sam ali dva, ampak med štirimi – pa izbiraj, če moreš.« Ta »tesnoba izhaja neposredno iz svobode – iz potrebe po soočenju z možnostjo možnosti« in jo blokira pri izbiri. Katerega naj izbere? Anučkina, ki odide takoj, ko izve, da nevesta nima bistvene sestavine, znanja francoščine? Naj izbere Ževakina, ki jo sicer obožuje? Ali bi mogoče raje totalnega materialista Jajčnico, ki bi jo bil zmožen pretepati? Starikov, ki ji ga priporoča teta Arina, pa za Agatjo sploh ni v polju izbire, saj je zgolj trgovec in tako ga že a priori zavrača. Ostane le Podkoljosin, edina in najboljša izbira. A misel za njuno ženitev ji je dal Kočkarjov, ki jo je prepričal, da je njegov prijatelj brez primere. Kočkarjov Agatji olajša izbiro, odloči se skorajda namesto nje, Agatja v svoji tesnobi nujno potrebuje nekoga, da »ji pokaže, koga naj si želi« (R. Barthes) oziroma katerega naj izbere. A s Podkoljosinom je drugače, on si noče želeti nikogar, a na izbiro ima le Agatjo. Funkcija Kočkarjova je, da mu pove, zakaj naj si jo želi in to naredi uspešno. Agatja je blago izbrala, njen mož bo Podkoljosin, zdi se, da bo zgodba imela srečen konec.

Treba je razložiti zanimanje vzbujajoč problem dramaturške funkcije Kočkarjova, ki naj bi mu manjkal motiv za poganjanje dramskega dogajanja. Njegova dejanja ostanejo brez vidnega motiva in brez vidne intence; tako Gogolj pušča režiserju, bralcu, igralcu odprt lik, po mnenju nekaterih celo pomanjkljiv lik, ki obvisi v zraku. Kočkarjov je, kot smo že omenili, tipičen trgovec s slabim blagom, torej bliskovit, prepričljiv moški, ki natanko ve, kaj mora reči v določenem trenutku, da lahko Podkoljosina podtakne Agatji. Družbo in ljudi ima v malem prstu in jih zlahka vrti okoli mezinca. Ključen je trenutek, ko Kočkarjov prevzame posel ženitne posredovalke Fekle. Do tega trenutka Kočkarjov že poizve, s kom se njegov prijatelj poroča, in podobne reči. Zlahka bi si lahko predstavljali, da Kočkarjov odslovi Feklo, ker goji romantična čustva do Agatje, a kaj ko je to komedija o trgovanju in je Kočkarjov glavni trgovec! Kočkarjov motiva, intence, razloga za pomoč Podkoljosinu nima. Kolikor nam Gogolj pokaže, vidimo, da je Ilja Fomič Kočkarjov z vsemi žavbami namazan moški, talentiran za trgovanje. Resda vpliva na njegovo funkcijo tudi in predvsem prijateljstvo s Podkoljosinom, a menim, da se v to spravi zaradi nemirne trgovske žilice; motiv Kočkarjova je namreč motivirati, kljub temu da še vedno deluje na osebni ravni, medtem ko je Fekla »profesionalna« in predstavi vse snubce zelo korektno, kakor bi predstavljala blago v trgovini, zanjo so vsi enaki, a tak trgovec je slab trgovec, saj nam noče pokazati, svetovati, kaj naj kupimo.

Podrobneje je treba prezentirati tudi odnos snubcev do Agatje in obratno. Seveda gre za trgovski odnos preko Fekle; tako snubci kot Agatja »tehtajo«. Prav vsi snubci se do Agatje vedejo kot do blaga, ki je trenutno naprodaj. Dandanes nam je to nezaslišano, v naših glavah se odvija  monolog, da saj vendar nismo stvari, predmeti, da bi nas ovrednotili. Vendar Agatje to ne vznemiri, saj tudi ona gleda na njih kot na blago, ki ga izbira. Prav tukaj pa se zadeva zaplete: nihče od snubcev ji namreč ne ugaja tako, da bi ga kar vzela – pravzaprav bi hotela kar vse ali pa vsakega po malo. Vendar z njimi ni tako preprosto, Agatje vrednost »blaga« sploh ne zanima, medtem ko Anučkina hudo zmoti, ko izve, da njegove potencialna nevesta ne zna francoskega jezika. Nekaj podobnega se dogaja z Jajčnico, njega namreč zanima Agatjina dota, materialna vrednost, ki bi jo pridobil z ženitvijo. Ko ga Kočkarjov prepriča, da Agatja nima ničesar, se besno odpravi. Če imajo na izbiro le eno stvar, mora biti ta resnično dobra, da jo kupijo. Nevesta mora torej izpolnjevati zahtevane pogoje. Edini, ki je scela zadovoljen, je Ževakin; mogoče zato, ker je Agatja njegova sedemnajsta potencialna nevesta. Odnos med snubci in Agatjo očitno ne poteka na ravni ljubezni, simpatije ali česa podobnega, poteka na ravni blagovne menjave, na ravni trgovcev, njihov odnos je »tehtanje« primernosti, znanja francoskega jezika, dote, prijetnosti in podobnih reči, ki nimajo nič opraviti z ljubeznijo. Edini, ki je ne gleda kot blago, je Podkoljosin, vendar to ni čisto res. Kočkarjov ga spretno predstavi preko sebe, zase pove, da je njihov sorodnik, Podkoljosin pa njegov prijatelj. S tem ima on edini opravičljiv razlog, nekoliko se priljubi celo teti. Tako je Podkoljosin s krinko Kočkarjova edini, ki ne trguje. Njegov prijatelj (ki postane skorajda organizator porok) reče Agatji, da je Podkoljosin celo zaljubljen vanjo. Kočkarjov Agatji ne dopušča druge možnosti kot Podkoljosina.

Vendar pa je on prav najslabša možna izbira. Ne le da se ga ne da premakniti s kavča, da je neodločen, da je nezmožen vsakršne prave odločitve, da se premišljuje skorajda iz minute v minuto, poleg vsega tega je še nezanesljiv, nespodoben in celo žaljiv. Svojo še ne doživeto ženitev, imenujmo jo kupčija, konča s pobegom brez klobuka skozi okno. V svojem monologu se sicer obotavlja, saj se obotavljati mora, navsezadnje je sodobni človek, ki vedno dvomi. In vendar je večja groza zaradi »zavezati se za vse življenje, do konca dni, naj gre kakor hoče, in potlej nobenega izgovora več, nobenega kesanja, nič, nič – vse končano, vse zapečateno«, kakor pa zaradi pravcatega družbenega samomora – skoka skozi okno, bega pred poroko, ki mu bo onemogočil kakršno koli vrnitev, tako skozi okno kot skozi vrata. Vendar ne smemo pozabiti, da smo v sodobnosti, kjer je vse dovoljeno, najpomembnejša vrednota je svoboda in zgražajo se le malomeščani.

Pred skokom skozi okno je Podkoljosin začutil tesnobo, ki izvira iz odločitve Kočkarjova, da se bo oženil. Kupčija, ki so jo sklenili, ga je prestrašila. Tudi sodobni človek se pred nakupom ustraši, če je ta stvar, ki jo ima v rokah, res najboljša, ali obstaja še kaj boljšega … Da bi dobili najboljše, je osrednja skrb slehernika, ki je v trenutku izbire in tik pred odločitvijo. Tako skrbimo za svojo prihodnost, s katero pa je neusmiljeno povezana tudi usodnost. To pa Podkoljosin s svojim zadnjim dejanjem popolnoma sesuje in ovrže Agatjin stavek, da usodi ne moreš uiti. Usoda lahko uide tebi. 

Diego de Brea, MGL, Gogolj

Povezani dogodki

Anja Krušnik Cirnski, 16. 9. 2015
»Spokojnost tistega, ki sedi na varnem«*
Anja Krušnik Cirnski, 6. 10. 2017
Kaj se skriva pod gladino?