Slogi deluje tudi kot osrednji slovenski gledališki muzej in s tem nadaljuje tradicijo svojega predhodnika - Slovenskega gledališkega muzeja, ustanovljenega leta 1952. Muzealije med drugim hranijo v Ikonoteki, Arhivski zbirki ter Avdio zbirki in Video arhivu.
"Ikonoteka, ki obsega približno 370.000 enot, hrani vse slikovno gradivo, kamor sodijo fotografije, negativi, plakati, lepaki, umetniške upodobitve, gledališki listi ter scenske in kostumske skice. Zelo malo pa je predmetov, ki so pripadali priznanim gledališkim osebnostim, ter gledaliških kostumov," je povedala višja kustosinja in vodja Ikonoteke Tea Rogelj.
V Ikonoteki hranijo posmrtne maske znanih kulturnikov, med osebnimi predmeti pa je denimo pipa, napolnjena s tobakom, iz zapuščine igralke ruskih korenin Marije Nablocke. To označuje le napis Cankarjeva pipa na odru, ni pa znano, ali je dejansko bila pisateljeva last. Hranijo tudi več predmetov, ki so pripadali igralcu Antonu Cerarju Danilu, denimo masažno olje iz leta 1927, njegovo zadnjo cigaro ter očala.
Prav tako v Ikonoteki hranijo številne portrete slovenskih gledališčnikov, ki so jih ustvarili priznani slovenski umetniki. Med njimi je portret Nikolaja Pirnata, na katerem je igralka Sava Sever, ali pa portreta igralca Emila Kralja, ki ju podpisujeta Ivan Čargo in Božidar Jakac. Jakčevi portreti imajo sicer v zbirki posebno mesto, podobno kot številna dela Mihe Maleša.
Nekaj je tudi likovnih primerkov, ki jih podpisujejo igralci. Denimo avtoportret Milana Skrbinška ali pa karikatura Jožeta Tirana, na kateri sta upodobljena Fran Govekar in Friderik Rukavina, kako v rokah držita Deželno oz. kar slovensko gledališče.
Fundus fotografij so lani zelo obogatili z odkupom gledališkega fotografskega opusa Toneta Stojka, ki obsega 310.317 enot. "To je zelo pomembno, ker smo imeli gledališko fotografijo pokrito le do približno 80. let prejšnjega stoletja, nato pa je nastala luknja," je dejala vodja Ikonoteke. Med fotografijami je moč najti tudi najstarejšo znano gledališko fotografijo na Slovenskem iz predstave Turki pri Sisku v režiji Josipa Nollija, ki datira v leto 1872, ali fotografijo igralcev kranjske Narodne čitalnice iz leta 1878.
Vpogled v scenske skice pred razstavo Prostor v prostoru: Scenografija na Slovenskem do leta 1991
Ikonoteka hrani tudi več tisoč scenskih in kostumskih skic. Izbor scenskih skic, nastalih do slovenske osamosvojitve, si bo od 25. aprila mogoče ogledati na razstavi o scenografiji v Sloveniji do leta 1991, ki jo Slogi pripravlja v sodelovanju z Narodno galerijo, izbor zanjo pa je opravila Ana Kocjančič, tudi avtorica istoimenske knjige v dveh delih.
Za mednarodne razstave po besedah Tee Rogelj največkrat posojajo scenografije slikarja in grafika Avgusta Černigoja, v muzeju pa hranijo tudi obsežno zbirko skic kostumografke in scenografke Vlaste Hegedušić ter kostumografke Alenke Bartl.
K bogastvu zbirke Ikonoteke bistveno prispevajo darovi in zapuščine slovenskih odrskih umetnikov in njihovih svojcev, in seveda odkupi, za kar v muzeju občasno pridobijo posebna sredstva. Gledališča in gledališke skupine sproti izročajo inštitutu gledališke liste in plakate, medtem ko se je redni dotok skic, fotografij in posnetkov predstav sredi 80. let prekinil, predvsem zaradi problematike avtorskih pravic.
Od podob k unikatnemu gradivu, vezanemu na besedo
V Arhivski zbirki muzeja, ki jo vodi Štefan Vevar, hranijo unikatno gradivo, vezano na besedo, ki bogato ilustrira slovensko gledališko zgodovino. Tipološko je sestavljeno iz osebnih map slovenskih gledališčnikov, njihove korespondence, osebnih dokumentov, rokopisov, zapisov ter z njimi povezanih splošnih in uradnih spisov, pa tudi iz vsega gledališko relevantnega gradiva, ki so ga gledališčniki sami zbrali za časa življenja. Arhivska zbirka obsega okoli 400.000 enot, glavni vir pridobivanja gradiva pa so zapuščine.
Vevar je ob obisku za STA predstavil nekaj zanimivejših enot. Med njimi zvezek korespondence Dramatičnega društva iz leta 1892, ki je pripadal tedanjemu glavnemu tajniku društva Antonu Trstenjaku. Najstarejši in eden najvrednejših dokumentov, ki ga hranijo, so štirje zapisniki s sestankov Dramatičnega društva iz leta 1867 oz. iz časov, ko so društvo šele ustanavljali. V arhivu je denimo tudi pismo, ki ga je pisatelj, pesnik in politik Edvard Kocbek poslal igralcu in režiserju Cirilu Debevcu leta 1956.
Vevar je dejal, da je korespondenca, po zvrstnosti sodeč, najpomembnejši del vsega gradiva, ki ga hranijo, saj največ pove o posameznikih. Iz pisem je razbrati tudi izbrani slog avtorjev, ki so sodili v vrste priznanih kulturnikov z vseh vetrov. Ob tem je Vevar poudaril, da so nekoč vsi pisali iz spoštovanja in dostojanstva, ne pa zgolj iz funkcionalnosti, kot to počnemo danes. Je pa najbolj iskan segment arhiva tisti s članki z gledališkega področja, ki jih imajo urejene po fasciklih, po njih pa najraje posegajo raziskovalci, pa tudi študentje, ki jih zanima slovenska gledališka zgodovina. Prav tem je v uporabo tudi ostalo gradivo Slogi - Gledališkega muzeja.
Brez avdia in videa ter digitalizacije ne gre
Nad avdio in video arhivom muzeja, ki obsega okrog 5000 enot, bdi teatrologinja Ana Perne. V avdio zbirki muzeja so zvočni posnetki, med katerimi je najti zvočno opremo za predstave ali pa avtorsko glasbo, kar so pridobili po večini od gledališč, nekaj pa tudi z radia.
Hranijo tudi avdio posnetke pomembnejših predstav, saj so jih tako beležili do sredine 80. let minulega stoletja, ko video še ni bil toliko v rabi, TV pa je snemala zgolj izbrane predstave. Po razmahu videa so poleg posnetkov s televizije začeli hraniti še posnetke predstav posameznih snemalcev, sicer pa video gradivo v muzeju nikoli niso sistematično pridobivali. Ana Perne je dejala, da danes resda vsa gledališča snemajo svojo produkcijo, a te posnetke muzeju posredujejo zelo različno. Nekateri nič, drugi zgolj izbrane predstave. Bi si pa seveda želeli, da bi v muzeju zbrali čimveč posnetkov starih predstav, saj zaznavajo veliko prošenj za njihov ogled v študijske namene.
Slogi že od leta 2012 pripravlja tudi virtualne razstave, ki so večinoma na voljo v angleškem jeziku, v njih zajeti artefakti pa sčasoma postanejo del svetovne spletne zbirke Europeana.
Daljša različica reportaže je dostopna na https://misli.sta.si/