STA, 6. 9. 2018

Ivo Svetina bi se z veseljem vrnil v čas brezmejne fantazije

Ivo Svetina, literat z obsežnim opusom več kot 20 pesniških zbirk, številnih gledaliških iger, esejev in prevodov, danes praznuje 70 let. Pesništvo je njegova osnovna poklicanost, brez pisanja pesmi, kot je dejal, ne bi bil to, kar je. Ko se ozre nazaj, vidi, da ne bi ničesar spreminjal, bi pa rade volje podoživel mladostna leta.

Ivo Svetina / Foto: Marijan Zlobec

"Večina ljudi pravi, da ne bi bili radi več mladi. Jaz nisem med njimi. Sem eden tistih naivnežev, ki si želim še enkrat podoživeti leto 1968," je Svetina odgovoril na vprašanje, s kakšnimi mislimi se ozira na 70-letnico, ob kateri je pri Mladinski knjigi izšel izbor njegovih najboljših in najbolj reprezentativih pesmi Plamen iz morja. Ta sovpada s še eno okroglo obletnico - 50 let je že minilo od prelomnega leta 1968, ki je Svetino v marsičem zaznamovalo.

Za izbor pesmi, objavljenem v zbirki Kondor, je založbi iskreno hvaležen, a vseeno ga, ko zre v knjigo, obhajajo nenavadni občutki: "Vidim okruške zbirk, nepopoln mozaik pesmi, ki sem jih napisal kot drug človek. To so drobci življenja, ki ga ni več. Ob tem sem hočeš nočeš kritičen in se mi zdi, da nekatere stvari ne delujejo, da bi si kakšna pesem zaslužila več pozornosti. Sem pa vesel tega izbora, ki dobro prikazuje moje nagnjenosti k pisanju in obsesije. Ker pisanje je vendarle neke vrste obsedenost."

In zakaj bi se Svetina rad vrnil v leto 1968, v čas upora mlade generacije proti konvencijam staršev in študentskih uporov na Zahodu in v Jugoslaviji? Študentski protesti so generaciji, rojeni po drugi svetovni vojni, dali upanje, in to je bila zadnja velika utopija, je, kot že večkrat, poudaril Svetina. Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče, je bilo geslo, ki so mu sledili, ter si vzeli toliko svobode, kot so je potrebovali.

Partija je postajala nestrpna, praško pomlad je vdor sil Varšavskega pakta na Češkoslovaško zatrl, nastopila so svinčena leta, naša generacija pa se je na to požvižgala, je dejal Svetina. Ogromno jim je pomenilo, če so pridobili kakšno ploščo iz Londona ali ZDA in se zapeljali v Trst ali Gorico na ogled kakšnega filma, Fellinijevega denimo.

"Z majhnim smo bili zadovoljni in do konca smo znali to izkoristiti. Svet se nam je zdel odprt. Živeli smo srečno življenje, a vanj tudi investirali z gledališčem in poezijo. Nismo se prepuščali le vsakodnevnim užitkom, ampak se skušali dokazati. Tudi zaradi prejšnje precej močne in opazne generacije. Fantazija je bila brezmejna."

Podobno kot je Ivan Cankar bičal po družbenih razmerah na Slovenskem, se je Svetina, tudi kot dolgoletni predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP), vedno odzival na družbene krivice. S svojimi poslanicami, v katerih je ostro in kritično opozarjal na probleme in položaj kulture in kulturnikov v slovenski družbi, je dal močan glas društvu, a oblast je v veliki meri ostala gluha. "Seštevek, kaj smo dosegli, je boren, a po drugi strani neskromno mislim, da se je društvo vzpostavilo kot eden stebrov civilne družbe, kar ni zanemarljivo," je ocenil.

Svetina je nekoč dejal, da je poezija kot sol v njegovem življenju. V enih od poslanic pa je kot predsednik DSP, na mesto katerega je bil izvoljen leta 2014, ponovno 2017, poleti 2018 pa je odstopil, zapisal, da pisateljski poklic "ne daje dosti zadovoljstva, kaj šele obilnih sadov" ter da "pisanje ni prostočasna dejavnost", temveč "trdo delo, garanje".

In nehati garati Svetina še ne namerava. Trenutno se ukvarja s popravljanjem gledališke igre V imenu matere, ki bo decembra premierno uprizorjena v Drami, pri urednici Neli Malečkar je trenutno njegova nova pesniška zbirka, ki bo izšla v naslednjih letih.

Preden se je lotil vodenja DSP, je bil Svetina direktor Slovenskega gledališkega muzeja. Pred tem je bil zaposlen tudi kot dramaturg in urednik dramskega programa na TV Slovenija in v Slovenskem mladinskem gledališču. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada za zbirko Peti rokopisi (1987).