Vili Ravnjak, dramatik, dramaturg, pisec in predavatelj o duhovnosti ter od decembra 2006 umetniški vodja Drame SNG Maribor.
TM: Kakšen je tvoj proces pisanja, kako pišeš? Po načrtu ali se povsem prepuščaš intuiciji, hlastno, mukoma, z užitkom, kako drugače?
VILI RAVNJAK: Moj proces pisanja je običajno kaotičen, vsaj v prvih fazah; najprej imam neko idejo ali vizijo, ki mora biti dovolj močna, da me lahko motivira daljše obdobje, včasih celo več let; vmesne faze so zmedene, pišem po več verzij; ne pišem po zaporedju, ampak tako, kot bi "se iz zraka spuščal na tla", torej z vseh strani hkrati, šele končno verzijo napišem po zaporedju dogodkov oz. kot pregleden, jasen tekst; ker sem perfekcionist (to me pogosto spravlja v obup), tekst kar naprej predelujem, prečiščujem izraze, iščem prave besede … Nekako tako sem pisal tudi Potovanje v Rim. No, pri knjigah, ki imajo več sto strani, si seveda moram napraviti bolj jasen načrt, ampak je kljub temu še vedno kaotičen. Iščem neke vrste popolnost besed, vizij, misli, pojmov … in ko jo najdem ali dobim vsaj občutek, da je to prav to, kar sem iskal, je zadeva končana in me v prihodnje ne zanima več; zato se za usodo svojih del (npr. kaj si bodo o njih mislili drugi) ne zanimam kaj dosti.
TM: Si bil "del ekipe", ko je Horvat postavljal tvoj tekst?
VILI RAVNJAK: Ne, nisem bil; zaupal sem Sebastijanu, poleg tega, Vilija, ki je pred dvajsetimi leti napisal ta tekst, danes ni več – preveč se je spremenil, zame bi bilo preprosto preveč naporno vrniti se v nekdanji svet, v svojo nekdanjo osebnost, moje takratne obsesije, norosti, ideale … Ne želim se vračati na izhojene poti, in Potovanje v Rim je zame končana pot.
TM: Kako kot avtor komentiraš postavitev svojega teksta? S čim te je navdušila/razočarala ali presenetila?
VILI RAVNJAK: Mislim, da izraža duha mojega teksta, da je režiser dojel njegovo notranje bistvo in ga seveda na današnji način upodobil, čeprav je kar nekaj stvari predrugačil, to nikakor ni v nasprotju z izhodiščem drame, je pa res, da je Potovanje v Rim izrazito večplasten tekst, ki pri uprizoritvi zahteva radikalizacijo, kar pomeni, da nekatere stvari nujno odpadejo, druge pa pridejo v ospredje; postavitev me je pravzaprav pozitivno presenetila; šele zdaj, ko je tekst uprizorjen, z gotovostjo vem, da sem napisal dobro dramo.
TM: Tvoji priljubljeni avtorji, kaj bereš ( v mislih imam predvsem leposlovje, ni pa nujno, da samo dramatiko)?
VILI RAVNJAK: V zadnjem času največ berem japonske klasike zena, npr. Dogena, mojstre haikuja, to mi razvedri dušo, po službeni dolžnosti pa dramatiko, največ nove dramske tekste, slovenske in tuje. Pozimi sem bral Orhana Pamuka, ki me je tako navdušil, da bi kar sam začel pisati prozo, škoda, da za to nimam časa.
TM: Obstaja kakšno ime med režiserji, za katerega si posebej želiš, da bi se lotilo režije katerega od tvojih tekstov?
VILI RAVNJAK: Mislim, da sem kot dramatik precej poseben in nič kaj "slovenski", zato med slovenskimi režiserji zame ni pretiranega zanimanja, redkim je blizu moje delo, doživljanje sveta, domišljija, mišljenje … Sebastijanu Horvatu mislim, da je.
TM: Kaj misliš, o čem je govoril Aristotel, ko je omenjal dejanje – mitos – kot najpomembnejši element drame (tragedije)? Je to danes za pisce, dramatike, še aktualno in na kakšen način? Ali je – preživeto?
VILI RAVNJAK: Poenostavljeno povedano, gre za zgodbo, v kateri se nekaj dogaja; četudi se navzven nič kaj ne vidi. To nikakor ni preživet aksiom dramaturgije. Bistvo gledališča (dramskega pa tudi drugih oblik) je prav dogajanje, uprizoritev dogodka, ne pa npr. opis dogodka ali stvari, kar v glavnem počne umetniška proza. Vseeno je, kako dramatik strukturira dejanje, pomembno je, da ima nekje v ozadju skrito zgodbo, četudi na način njene odsotnosti.
Povezave:
- Vili Ravnjak na Repu
- Dramski tekst Potovanje v Rim