Goran Vojnović, režiser, scenarist, pisatelj, kolumnist in dramatik, je eden najbolj vsestranskih in prepoznavnih sodobnih slovenskih ustvarjalcev.
Kot scenarist in režiser je ustvaril štiri celovečerne filme, Piran – Pirano, Čefurji raus!, Nekoč so bili ljudje in 2017, ter več kratkih. Med drugim je bil soavtor scenarija za kratki film Sretan put Nedime in zanj prejel nagrado srce Sarajeva ter nominacijo za nagrado Evropske filmske akademije. Režiral pa je tudi dramo Meja sneženja Marka Sosiča, gledališko koprodukcijsko uprizoritev PG Kranj in SSG Trst.
Njegovi romani Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa so bili nagrajeni s kresnikom za najboljši slovenski roman preteklega leta, za Figo je prejel tudi Župančičevo nagrado. Vsi trije so bili prirejeni za oder, monokomedija Čefurji raus! je v gledališču Glej doživela več kot 300 ponovitev, roman Jugoslavija, moja dežela pa kar dve uprizoritvi, v SNG Drama Ljubljana ter v koprodukciji Gledališča Koper, Pozorišta Prijedor in Fondacije Friedrich Ebert Stiftung. V zadnjem romanu Đorđić se vrača, prav tako nominiranem za kresnika, se ponovno srečamo s protagonistom kultnega romana Čefurji raus!.
Izbrane kolumne je objavil v zbirki Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra, eseje pa v zbirki Zbiralec strahov. Napisal je tudi več dramskih besedil, Tak si za SiTi Teater BTC, Rajzefiber za Prešernovo gledališče v Kranju, 14 dni za SLG Celje in Morje sten za Gledališče Koper, ter dramatiziral dva romana, Jutranja zvezda Knausa Oveja Knausgaarda za SNG Drama Ljubljana in Pod svobodnim soncem Franca Saleškega Finžgarja za koprodukcijsko uprizoritev SNG Nova Gorica, Cankarjevega doma Ljubljana in SNG Maribor.
Dela Gorana Vojnovića so izjemno priljubljena ne samo med slovenskimi bralci in gledalci, temveč so prevedena tudi v številne tuje jezike in nagrajena z mednarodnimi nagradami. Za roman Jugoslavija, moja dežela je prejel italijansko nagrado Latisana per il Nord Est in poljsko nagrado angelus.
Roman Kapucinska grobnica Josepha Rotha je navdahnil italijansko-slovenski projekt Nezmožni umreti, ki vključuje tri gledališke predstave. Prva je že nastala maja letos kot odrska priredba romana, druga uprizarja vaše besedilo, tretja pa bo septembra prihodnje leto uprizorila besedilo z delovnim naslovom Zora po koncu zgodovine Paola Di Paola. Kakšni so bili vaši prvi občutki ob povabilu, da sodelujete v tem projektu?
Ambicioznih, mednarodnih projektov, pa ne le gledaliških, je na žalost iz leta v leto manj in zato sem ob povabilu začutil predvsem hvaležnost, da sem lahko del projekta, ki je za naše razmere res velik. Poleg tega sem ljubitelj Josepha Rotha in zdelo se mi je, da bi bilo dobro obuditi zanimanje zanj, saj je s svojim jedkim pisanjem o razpadu včerajšnjega sveta izrazito aktualen avtor. Rahlo me je begalo samo to, da naj bi moje besedilo obravnavalo čas petdesetih, šestdesetih let prejšnjega stoletja, čas, o katerem sem v romanu Figa resda že pisal, ampak to je bil svet spominov, izrazito imaginarni svet, deloma skrojen po pripovedovanjih mojih starih staršev. A časa je bilo dovolj in tudi zgodb, ki so me zanimale, tako da sem zlahka privolil.
Središčni dogodek v besedilu V iskanju izgubljenega jezika je srečanje dveh bratov. Staneta in Giuseppeja/Marjana so družinske, osebne in zgodovinske okoliščine razdvojile ter ju zapeljale na diametralno različni življenjski poti. A kri ni voda, družinske korenine torej segajo globlje kot ideološke delitve?
Moja izkušnja vojne, tiste v Bosni, je izrazito družinska. Vojna ob razpadu Jugoslavije ni bila le državljanska, morda bi ji lahko rekli celo družinska vojna, saj je šla čez spalnice in razdirala družine, prijatelje, sosede. Druga svetovna vojna je bila seveda drugačna, a vendarle so med njima tudi podobnosti. Ker se vsakokrat izkaže, da poleg ideoloških delitev v vojni privrejo na dan še številne druge: od nacionalnih in verskih do tistih najintimnejših. In zdi se mi, da v svojem pisanju ves čas iščem prav te, da poskušam priti onkraj vseh ideologij, na polje človeškega.
Sta vam bila pred začetkom ustvarjalnega procesa čas in prostor – Ljubljana, Trst in Lokev ob slovensko-italijanski meji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja – dovolj domača ali ste se morali poglobiti v raziskavo zgodovinskih dejstev?
Določeno raziskavo sem seveda moral opraviti, a ta pri mojem pisanju ne igra ključne vloge, saj se poigravam prav z nezanesljivostjo spomina in tudi zgodovine, z različnim razumevanjem tega, kar se je oziroma kar naj bi se zgodilo. V tem pogledu me bolj kot zgodovinska dejstva zanima duh časa, ki veje iz posameznih zgodb, tako iz moje družinske kot iz številnih drugih, ki so zapisane v romanih ali ki jih ljudje pripovedujemo drug drugemu. Ljubljana, Trst in Lokev so zato predvsem scenografija za zgodbo, ki bi se lahko odvijala marsikje v tistem času, pa tudi pozneje. Želel sem namreč povedati zgodbo, ki govori tudi o današnjem času in naših današnjih dvomih in ne le o neki oddaljeni preteklosti.
Generacija mladih, Stanetovih in Giuseppejevih/Marjanovih otrok ter negovalke Anne/Ivane, ki se angažira za ponovno srečanje bratov, ima do minulega časa, vojnih in povojnih dogodkov, drugačna stališča. V besedilu je poleg konflikta med bratoma pomenljivo izpostavljen tudi medgeneracijski konflikt. Ste se nemara zato odločili za čas sredi šestdesetih – čas afirmacije mladih, porajanja novih idej in upornih gest, ki kulminirajo v študentskih gibanjih leta 1968?
Čas zgodnjih šestdesetih sem izbral predvsem zato, da se čimbolj odmaknem od vojne. Ni me toliko zanimalo povojno obdobje, ko se je nova socialistična družba šele vzpostavljala, marveč me je zanimalo, kako ta družba deluje, ko je vsaj za silo postavljena, ko se ljudem že začno postavljati določena vprašanja, četudi neizgovorjena, ko se že kažejo prve razpoke v družbi – tudi medgeneracijski konflikti. Zdelo se mi je, da bo tako možnih več vzporednic z današnjim časom, ko se nekaj podobnega dogaja tudi nam. Mi smo pred dvajsetimi leti polni zanosa in sanj vstopili v evropski prostor, zdaj pa odkrivamo njegove prve razpoke in smo priča resnim konfliktom, tako generacijskim kot tudi družbenim.
Dramske osebe vašega besedila spominjajo na Pirandellovske figure, so nesmrtne, neumrljive kot literarni liki in se vztrajno ozirajo v preteklost ter iščejo resnico. Obsesivno se ukvarjajo s tem, kaj se je dejansko zgodilo, kako in zakaj … V uvodni didaskaliji ste zapisali: Smo v prostoru spominov. Spomin pa je nezanesljiv. Se vam je takšna izbira forme porodila skupaj z odločitvijo, da boste pisali o tem, kako se dva brata po štiridesetih letih spet srečata?
Ne, forma je prišla mnogo pozneje. Želel sem pisati o srečanju dveh bratov, še bolj pa o potlačeni identiteti, ki privre na površje, a sem se hotel odmakniti od realizma, predvsem pa od komornosti, ki bi jo takšna trpka drama prinesla. Poleg tega sem do dogajanja želel vzpostaviti določeno distanco, nisem hotel, da bi mene in potem tudi gledalce ta zgodba iz preteklosti povsem posrkala vase. Čutil sem, da moram nekako razbiti sliko na odru, da bi zares oživela, da ne bi postala le zbledela podoba nekega minulega časa. Čutil sem, da ta zgodba potrebuje še eno dimenzijo, a sem potreboval kar nekaj časa, da sem iznašel primerno formo. In pri tem mi je, to moram povedati, bil v veliko pomoč Marko Bratuš, s katerim sva imela res konstruktivne pogovore.
Spraševanje, kaj se je v preteklosti dejansko zgodilo, ni vznemirljivo samo na ravni interpretiranja zgodovine, ki je vsakokrat znova agenda političnih obračunavanj, ampak se z njim soočamo tudi v vsaki družini. Možgani so zapleten in zelo poseben »mehanizem«, vsakomur kreirajo svojo zaznavo, predstavo, spomin … in ta se s časom še spreminja glede na vse ostale izkušnje, s katerimi se soočamo. Bi lahko parafrazirali naslov projekta Nezmožni umreti (citat iz Rothovega romana) kot Nezmožni pomniti enako?
Ne samo, da spomin ustvarja čisto svojo zaznavo resničnosti in so podobe, ki se nam vtisnejo v spomin, zato pogosto zelo drugačne od tistih, ki so se vtisnile ljudem okoli nas, temveč so med podobami vrzeli, luknje, ki jih naši možgani nato zapolnijo po svoje. Drugače povedano, vsakdo lahko iz podob v svojem spominu sestavi svojo zgodbo. In pogosto prav zgodbe zamenjujemo za spomine, čeravno so v resnici le zgodbe, ki so zelo poljubno spletene iz bledečih spominov.
Vsak posameznik ubira svojo pot v kombinatoriki okoliščin, naključij in zavestnih izbir, vsaka družina sestavlja svojo zgodbo sorodnosti in intrig, vsak narod piše svojo zgodovino skupnosti in razklanosti ter po svoje postavlja zunanje meje, ki naj bi si jih sicer danes vsi želeli presegati … So pa arhetipi, ki nas nemara le globlje povezujejo?
Vsi smo prepojeni s časom in tudi prostorom, v katerem živimo, četudi mu zavestno neradi pripadamo. Prostor je pač nečist, neenoten, obmejni prostor seveda še toliko bolj. Zato raje govorimo o kulturi in jeziku, ki ju vendarle lažje zamejimo in očistimo, vendar sam vse bolj verjamem, da sta čas in prostor mogočnejša krojača ljudskih duš. Odraščanje v nekem času in bivanje v določenem prostoru te zaznamujeta morda še bolj kot to, da govoriš določen jezik in pripadaš določeni kulturi.
Ko govorimo o meji, radi govorimo o stiku različnih kultur ali o mešanju jezikov, a po mojem bi morali govoriti predvsem o skupnem prostoru, tako nekdanjem kot današnjem, o prostoru, ki si ga delimo in ga sooblikujemo, tudi o prostoru, kjer smo bili, ampak nas ni več. Prostor je namreč kot družina, poln je vsakdanjih sporov in tudi globljih travm, a hkrati ljubezni in naklonjenosti, predvsem pa od njega težko pobegneš. Lažje je pobegniti od kulture in jezika, še lažje od nacije in vere.
In je blagodejno, če zmoremo travmatične individualne in kolektivne izkušnje reflektirati z distance ter tako marsikakšno hudo situacijo uzreti kot komično?
Humor je obrambni mehanizem in nam pomaga prebroditi najtežje trenutke. Zato poznamo številne šale, ki so nastale sredi najhujših groz, sredi obleganja Sarajeva, recimo. Črni humor je zatočišče mnogih nesrečnežev. In humor je odrešitev, ki pogosto pride šele s časom. Ko smo zmožni smejati se tragičnemu, smo na nek način odrešeni. Za današnjo združeno Evropo ni nepomembno, da se je bila v drugi polovici 20. stoletja sposobna začeti smejati svojima velikima vojnama in večnim sovražnostim. A mene zanima humor tudi kot krinka, kot maska, za katero skrivamo svoja resnična čustva in poglede.
Povezava: PDF gledališkega lista