V Vitanju, od koder izvira Potočnikov rod, bodo zgradili Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij. Živadinov je v pogovoru povedal, da bo središče ponujalo vsebine, ki jim zaenkrat ni mogoče slediti nikjer drugje.
Kako bi povzeli arhitekturno rešitev v Vitanju, je izpolnila vaša pričakovanja?
Na samem začetku pogovora je potrebno reči, da je to, da so štirje vrhunski arhitekturni biroji: Bevk Perovič arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti, Ofis arhitekti ter biro Sadar in Vuga sodelovali skupaj v gradnji arhitekture prvovrstni fenomen in senzacija v najboljšem smislu besede. Pri arhitekturi je sodelovanje najpomembnejše, sama beseda arhitektura namreč pomeni nadgraditeljstvo. Arhitektura predstavlja najboljši vmesnik med mišljenjem in tistim, kar obstaja v resničnosti. Arhitekturna rešitev za Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) je rezultat sodelovanja in ne tekmovanja.
Je oblika zgradba povzeta po Potočnikovem geostacionarnem satelitu Noordung?
V tem primeru se res ne bi bilo smiselno odreči bivalnemu kolesu oziroma geostacionarni postaji Hermana Potočnika. Potočnikova celota je sestavljena iz treh delov: observatorija, solarne elektrarne in bivalnega kolesa. Te tri bistvene strukture so vključene tudi v arhitekturo stavbe. Dodam naj, da sem bil v komunikaciji z arhitekti le opazovalec procesa, mogoče gibalo.
Ste Hermana Potočnika odkrili preko umetnosti?
Vse v svojem življenju odkrivam preko umetnosti. Umetnost je med drugim in najprej proizvajanje lepega, se pravi delovanje estetskega. Odreči se lepemu je nečloveško. V mojem prvotnem besedilu življenja, kot se temu reče, nisem imel želja, da bi postal astronavt, kozmonavt. Pa vendarle je tudi moja 50 letna gledališka predstava Noordung proizvod želje približevanja k lepemu. In tako je k meni s pomočjo novinarja Aca Pasternjaka in gledališčnika Darka Kraglja pristopil Herman Potočnik. To je bilo leta 1982 in šele šest let kasneje je postal Potočnik središče mojega zanimanja.
Če se vrneva k KSEVT. Kako bo deloval?
KSEVT obsega dve ravni. Ena je arhitekturna, neposredno vezana na dinamiko prostora, druga pa je vsebinska. Program KSEVT je pripravljen za 6 let.
Greva po vrsti. Začnite z arhitekturo.
OK. Arhitekturno združenje za Vitanje, kot se imenujejo vsi štirje biroji skupaj, je moralo v svoji nalogi združiti dve ravni. Prva je lokalna raven samega kraja Vitanje, ki potrebuje svoje kulturno središče. Ta raven je zato neposredno vezana na civilni del kraja, na društva. Druga raven, lokalna raven, je povezana z dogodkovnim prostorom. Tukaj bo dvorana za 300 gledalcev. Okrog dvorane se bo v ovalu naselila lokalna knjižnica. To bo občinski, komunalni del. Tretja raven je galerijsko-muzejska, ki bo obsegala 800 kvadratnih metrov. Četrto raven imenujemo doktorski del, simpozijski del za specialiste, za raziskovalce, ki bodo prišli v Vitanje in se ukvarjali z raziskavami.
Kdo bodo ti povabljenci?
Raziskovalci iz Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU in iz Slovenske znanstvene fundacije. Tako bomo imeli spodaj lokalno raven, na višjih ravneh pa planetarno ali univerzalno raven.
Katere pa bodo osrednje vsebine, ki jih bo podpiral KSEVT?
Dosedanji procesi so v odnosu do vesoljskih tehnologij militarizacija in komercializacija vesolja. Točno proti tema dvema procesoma je usmerjen projekt. Omogočal bo mišljenje o kulturalizaciji vesolja. To mišljenje bo našlo prostor v Vitanju. Vedeti morate, da nikjer na svetu ni podobne institucije. KSEVT bo rušil stereotip znanstvenika kot introvertiranega naravoslovca, v ospredje bo prišel znanstvenik - humanist in naravoslovec skupaj!
Pogosto omenjate povezavo znanosti in umetnosti, KSEVT gre torej prav v to smer?
Seveda. Znanost in umetnost sta bili včasih eno znanje. Naj povzamem, v Vitanju bo pomembno dvoje: kulturalizacija vesolja ter združevanje znanosti in umetnosti.
Kje bo težišče kulturnega programa?
Osrednjo pozornost bomo namenili razstavam. Stalne razstave bodo v tretjem, galerijsko-muzejskem prostoru in bodo trajale dve leti. Začasne razstave bodo postavljene v različnih prostorih, civilno-društvenem ali dogodkovnem prostoru, in tudi v četrtem nadstropju, v simpozijskem delu.
Lahko opišete nekaj primerov velikih razstav?
Omenim lahko stalno dvoletno razstavo Sto monumentalnih vplivov Hermana Potočnika. Potočnik je narisal natanko sto skic v zvezi z vesoljskim poletom in bivanjem v vesolju. Vsaka posamezna skica bo služila kot historično izhodišče realiziranim sodobnim vesoljskim praksam. Obetata se tudi razstavi Vesoljski vid ter Vesolje in kinematografija.
Kaj pa bolj začasni razstavni projekti?
Naštejmo nekaj primerov: razstava o Sputniku, o programu Galilejo, o razvoju vesoljskih oblek...
Kakšna bo vaša vloga v KSEVT?
Zgraditi bo potrebno tudi sistem, kjer bo univerzalno skladno z lokalnim. Ko bom videl, da je to opravljeno, predvidoma čez šest let, se bom iz projekta umaknil. Nimam namreč vozniškega izpita in pogosti obiski Vitanja so zame naporni (smeh).
Kdo bo torej vodil KSEVT?
Za spodnji dve nadstropji bo skrbela občina, univerzalno raven v višjih nadstropjih pa bo vodil zavod ali fundacija, ki bo verjetno ustanovljen s skupnimi močmi slovenskih univerz, Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU in Slovenske znanstvene fundacije. To je formalna plat, vsebine sva določila z Miho Turšičem, ki tematizira kulturalizacijo vesolja, sam pa sem se posvetil združevanju znanosti in umetnosti.
V kulturnem središču ste poskrbeli tudi za ženske in moške kvote.
Da, med drugim je to projekt, v katerem se bo zelo natančno sledilo ženskemu in moškemu principu. V kulturnem središču se bo metodološko gledalo na to, da bosta prisotni in umetnost in znanost, moški in ženske. Otroci in mladostniki bodo Vitanje obiskovali tudi zato, da bodo videli in razumeli sobivanje naštetega. Izoliran moški pogled vodi v militarizacijo vesolja.
V kolikšni meri je Potočnik torej zaznamoval vaše delovanje pri spajanju znanosti in umetnosti?
Herman Potočnik Noordung mi je odprl vrata v kozmonavtsko središče Jurija Gagarina, njegovo delo mi je odprlo vrata, da sem proizvedel že sedem eksperimentov v breztežnosti! Kar zadeva moje delovanje v Vitanju, je to naša transcendentna zahvala Hermanu Potočniku.
(pogovarjala se je Maša Malovrh)