"Med festivalska poslanstva sodi tudi senzibilizacija družbe, da sta gledališče in umetnost pomembna, da odpirata aktualna in pogosto tudi ključna družbena vprašanja. Gledališče je umetnost, ki se vedno rojeva iz aktualnega družbenega trenutka, je neločljivo povezano s sedanjostjo, z našo zaznavo družbenih in posameznikovih problemov, v mislih imam seveda predvsem dobro in relevantno gledališče. Letošnji program je natanko takšen; premišljen v vseh programskih sklopih, v njem pa različni avtorski pristopi prepričljivo nagovarjajo vprašanja, ki se nas tičejo tukaj in zdaj," je Novak, ki je vodenje festivala prevzel leta 2018, povedal v pogovoru.

Kako bo letošnja edicija, ki se bo odvila med 2. in 15. junijem, zaznamovana z jubilejem?

Ob jubileju pripravljamo več dogodkov, med njimi velja omeniti pogovor z mariborskimi prejemniki Borštnikovega prstana in pregledno razstavo, ki bo osvetlila zgodovino in razvoj festivala skozi šest desetletij. Mnogi pomembni posamezniki in ekipe so skozi čas prispevali k temu, da je Borštnikovo srečanje postalo osrednji slovenski gledališki festival, prepoznaven tudi v širšem regionalnem prostoru. Letošnja vsebinska zasnova festivala sicer temelji na uveljavljenih programskih sklopih: izboru slovenskih uprizoritev v tekmovalnem in spremljevalnem programu, ki ju dopolnjujemo s petimi tujimi uprizoritvami ter štirimi študentskimi, v strokovnem segmentu v sodelovanju s partnerji pripravljamo okrogli mizi o snovalnem gledališču in priredbah ter pogovore o knjigah, v dodatnem programu pa delavnico za študente, koncert in razstave.

Je kakšna vsebinska rdeča nit?

Borštnikovo srečanje predstavlja izbor raznolike slovenske gledališke produkcije; raznolike v estetskem, konceptualnem in produkcijskem smislu. Estetska širina je ena ključnih dimenzij festivala, podobno kot pri nekaterih drugih primerljivih evropskih festivalih preglednega značaja. Borštnikovega srečanja ne programiramo okrog ozkega konceptualnega fokusa; nasprotno - festival je zasnovan široko, vključujoče in odprto. Res je, da se vsako leto znova izrišejo določene vsebinske, estetske ali produkcijske poteze, vendar program ni vnaprej podrejen iskanju skupnega imenovalca. Ena od takšnih značilnosti, ki jo v zadnjih letih opažam - ne le pri nas, temveč tudi na drugih slovenskih festivalih -, je ustvarjalni preboj mlajše gledališke generacije. Ta je močno prisotna tudi v letošnjem festivalskem programu, kar vsekakor razumem kot odličen obet za prihodnost slovenskega gledališča.

Tekmovalni program sestavi vsakokratni selektor, tokrat je to opravila Ajda Rooss. Na kakšen način pa oblikujete spremljevalni program?

V slovenskem delu spremljevalnega programa v prvi vrsti izberem predstave, ki zaokrožujejo in smiselno dopolnjujejo tekmovalni program. Prizadevam si, da uprizoritve v tekmovalnem in spremljevalnem programu predstavljajo zaokroženo celoto in reprezentativno podobo aktualne gledališke sezone. Želim namreč, da festival ponuja verodostojen in informiran pogled v aktualno stanje in razvojne trende slovenskega gledališča. Spremljevalni program nikoli ni zasnovan kot nekakšna rezervna lista uprizoritev, ki se niso uvrstile v tekmovalni program. Pogosto se razlikuje tudi format in produkcijski model uprizoritev, velike institucionalne uprizoritve se v spremljevalni program uvrstijo le redko, saj so dobro zastopane v tekmovalnem. Spremljevalni program je torej oblikovan tudi z mislijo na celovitost in povezanost slovenskega gledališkega prostora, izmenjava med institucionalnim in neinstitucionalnim polom se mi namreč zdi pomembna za ustvarjalno moč ter razvoj slovenskega gledališča.

Kako pa se sestavlja mednarodni program?

Večje uprizoritve mednarodno uveljavljenih producentov iz zahodne Evrope so finančno zahtevne, kar pomembno vpliva na oblikovanje tujega programa. Pomembno je ohranjati mednarodno razsežnost festivala, vendar ne v preveliko breme drugim programskih sklopom, ki že tradicionalno predstavljajo festivalsko jedro. Vsako leto si prizadevam, da predstavimo izbor tujih produkcij, ki v slovenskem gledališkem prostoru predstavljajo nekoliko drugačen avtorski pristop, estetiko ali format, hkrati pa so umetniško dovršene. Pri tem imam v mislih ustvarjalno soočenje različnih gledaliških pristopov in v našem prostoru ne tako pogosto možnost primerjave med slovensko in tujo gledališko ustvarjalnostjo. Zdi se mi pomembno, da festival širi polje razumevanja, kaj vse je lahko sodobno gledališče, nenazadnje pa s tem Borštnikovo srečanje odpira vrata tudi v gledališko Evropo. Želel bi si, da bi ta programski sklop lahko zasnovali še bolj ambiciozno, a to terja znatno višja proračunska sredstva.

Močno je odmevala prestavitev festivalskega termina z jeseni na začetek poletja. So se gledališčniki in občinstvo navadili?

Gotovo bi se med gledalci še vedno našel kdo, ki bi festival raje obiskoval jeseni, mislim pa, da smo se organizatorji, sodelujoča gledališča in tudi občinstvo privadili na novi termin. To nenazadnje potrjujejo razprodane dvorane. Konec maja in junija potekajo tudi številni drugi evropski gledališki festivali podobnega programskega profila, to je obdobje zaključevanja gledališke sezone, ko tudi gledališča že nekoliko izprežejo iz visokih obratov in se je nekoliko lažje odpraviti na Borštnikovo srečanje. Tudi za delovne procese, ki potekajo znotraj SNG Maribor, je novi termin mnogo ustreznejši.

Velika preizkušnja za festival in gledališče nasploh je bil covid-19. Leta 2020 ste bili primorani v istem dnevu slavnostno odpreti in zapreti festival. Kako je pandemija spremenila odnos občinstva do gledališča?

V obdobju takoj po kovidu se je obisk kulturnih prireditev zmanjšal, kar je veljalo tudi za gledališče, v zadnjih dveh letih smo se vrnili na predkovidno raven in jo v posameznih segmentih tudi presegli. Tudi druga slovenska gledališča in festivali beležijo visok obisk. Mislim, da kot gledalci po epidemiji bolj cenimo dragocenost neposredne skupnostne izkušnje v živo prisostvovati umetniškemu dogodku na gledališkem odru. Pri Borštnikovem srečanju je prisotno tudi pričakovanje vznemirljivih in novih predstav, festivalski utrip je dovolj intenziven, da celotno dogajanje vpliva tudi na mestni identitetni utrip in življenje v tem obdobju. Obisk gledališke predstave na festivalu ni enak obisku katerekoli predstave, to je namreč obdobje praznovanja gledališča in zavedanja pomena umetnosti v našem življenju.

Kakšen razvoj si obetate v naslednjih letih? Lani ste predstavili lastno produkcijo, boste s tem nadaljevali?

Trenutno s partnerji iz tujine pripravljamo mednarodni projekt, s katerim bomo kandidirali na razpisu Ustvarjalna Evropa in tematizira visoko stopnjo samomorilnosti pri moških. Gre za podobno mednarodno sodelovanje kot pri projektu Senčna pandemija, ki smo ga uspešno izvedli pred dvema letoma in v okviru katerega smo si lahko ogledali prvo lastno festivalsko uprizoritev Konec sveta v treh dejanjih. Razvojni potencial je velik in omejen zgolj z viri, ki so nam na razpolago. Razvijati želimo lastne festivalske vsebine, ki bi jih lahko predstavili tudi izven našega standardnega termina, kot soproducenti želimo sodelovati v mednarodnih projektih in mrežah. V preteklosti smo ustanoviteljem večkrat posredovali pobude za izvajanje celovitih programov kulturno umetnostne vzgoje in razvoja novih občinstev. Načrtujemo krepitev aktivnosti na področju mednarodne promocije slovenskega gledališča in izmenjav s tujino. Izzivov nam gotovo ne bo zmanjkalo.