Igralka Vesna Pernarčič: Imamo zelo veliko zelo dobrih predstav, ki pač niso komedije

Pretekla gledališka sezona je bila za vas zelo uspešna. Med drugim ste za vlogo Marlene Dietrich v Umagu prejeli zlatega leva. Bi lahko rekli, da je bila to vaša najboljša sezona doslej?

Zagotovo je bila ena najuspešnejših, sem imela pa že prej nekaj sezon, ki so bile zame osebno precej uspešne.

Je zlati lev nagrada, ki vam pomeni največ v vaši zbirki nagrad, v kateri so sicer tudi lanska nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke v letu 2011 ter več nagrad žlahtne komedijantke?

Prav vsaka nagrada ima zame enako vrednost. Vsaka namreč pomeni potrditev mojega dela. Posebnost zlatega leva je pač v tem, da je to mednarodna nagrada.

Katere predstave in vloge pa so vam najljubše?

Zelo rada igram v komedijah, ne počutim pa se dobro v poceni komedijah. Rada imam tudi dobre resne tekste, a ne maram zateženih. V mnogih predstavah sem imela majhno vlogo, pa so mi zelo veliko pomenile in sem tudi v njih lahko marsikaj pokazala. V bistvu na to, kako mi je neka vloga pri srcu, ne vplivata ne velikost vloge ne žanr, temveč skupek vsega: teksta, režiserja, soigralcev in ostalih sodelavcev.

V kranjskem gledališču ste v lanski sezoni dobili priložnost igrati Marlene Dietrich, ki je na nek način zelo sorodna vlogi Edith Piaf iz družinskega projekta z vašim očetom...

Tudi način, ki sem ga uporabila v tej predstavi, je bil zelo podoben tistemu, ki ga imam v Piaf. Zato sem se s tem toliko bolj ukvarjala, ker sem se bala, da bom vlogo naredila na podoben način. To sta bili namreč dve zelo različni ženski in menim, da mi je na koncu uspelo ujeti razliko med njima.

Imate željo, da bi upodobili še katero od velikih, svetovnih pevskih zvezd svojega časa, kjer bi lahko pokazali tudi svoj pevski talent?

Trenutno nimam nekih želja, sem pa odprta za predloge.

Razmišljate o kakšnem samostojnem novem projektu?

Ta hip ne, saj sem bila v matičnem gledališču tako zasedena, da nisem imela želje po dodatnem ustvarjanju. Poleg tega je bila lanska sezona zelo naporna, saj sem ustvarila tudi vlogo v predstavi Špas teatra Pazi mail, ki je še na programu. Sva pa z Rokom Vilharjem razmišljala, da bi naredila drugi del predstave Proti severnemu vetru, ki je bila zelo uspešna. Odprta sem sicer za vse predloge, želela pa bi se preizkusiti tudi v vlogi hudobnice (smeh).

Koliko aktivnih predstav imate hkrati?

Trenutno osem, kar je veliko, a igralci smo vajeni, da imamo svoje vloge spravljene v predalčke, ki jih odpiramo za vsako predstavo.

Se vam kdaj zgodi, da bi potegnili kakšen kos iz drugega predalčka?

To sicer ne, se pa včasih zalotim, ko se v maskirnici pripravljam za napačno predstavo.

Trenutno igrate v predstavi Praznovanje, kjer ste igralci ves čas na odru in gledalci motrijo vsak vaš gib...

Ta predstava nas je vse spomnila na Malomeščansko svatbo, kjer smo tudi sedeli za mizo in bili na razstavi za publiko. Vsi na odru moramo ves čas živeti. Ko nimaš svojega prizora, skušaš biti neviden, a hkrati nadaljevati z igro. To zahteva zbranost skozi celo predstavo.

Se že pripravljate na svojo naslednjo vlogo v kranjskem gledališču?

Kmalu bomo skupaj z Vinkom Möderndorferjem začeli priprave na mladinski tekst Jaz batman, kjer bom igrala najstnico.

Zdi se že kar običajno, da starejši igralci igrate najstnike. Kako pa je z novačenjem mlajših igralcev v gledališčih?

Včasih v kakšnih gledaliških predstavah sicer nastopijo naturščki, ampak to je redko. Posebej v teh časih, ko se gledališča v duhu varčevanja le težko odločijo za plačevanje gostom. Tudi za tistih deset mladih šolanih igralcev, ki vsako leto pridejo z akademije, je situacija zelo težka. Teatri praktično ne zaposlujejo in honorarji so zelo nizki. Redno zaposleni pa medtem igramo v skoraj vseh uprizoritvah gledališča, kar pomeni tudi štiri ali več premier letno.

So vam sicer predstave, ki jih vsako leto izbira umetniška vodja kranjskega gledališča Marinka Poštrak, blizu?

Vedno ji uspe najti tekste, ki sodijo v ta čas in so zelo aktualni. Zdi se mi, da sta z direktorico Mirjam Drnovšček super par in da so bile zadnje sezone za gledališče zelo uspešne.

Poštrakova kritiki družbe z izborom predstav namenja veliko pozornosti. Kako pa vi gledate na družbeno-kritično vlogo gledališča?

Mislim, da je takšna drža gledališča koristna, a je njen domet odvisen od tega, kako je predstava narejena. Nekateri režiserji želijo izzvati ljudi, da začnejo razmišljati. Ljudje to razumejo kot osebni napad, kar ne drži, temveč je namen predstav, da dajejo ljudem misliti, v kakšnem svetu živijo. Absolutno ima gledališče v osnovi družbeno-kritično funkcijo.

Vendar je doseg gledališča precej omejen...

Žal je res, da si občinstvo želi predvsem komedijo in tudi naše gledališče večinoma gostuje le s tem žanrom. To je žalostno, ker imamo zelo veliko zelo dobrih predstav, ki pač niso komedije, so pa lahko lepe, ganljive zgodbe, a si jih zaradi manjšega občinstva v kulturnih domovih ne morejo privoščiti in tako ne pridejo do ljudi. Tako imamo tudi predstave, ki jih odigramo le dvanajstkrat. To je povezano tudi s krizo, saj si ljudje želijo razvedrila. Vedno več pa je predstav, ki se trudijo preko smeha približati ljudem in izpostaviti pomembne družbene teme.