"Pisati o sebi, se razgaliti, brskati po svoji duši je kar stres, sem si pa obljubil, da bom pisal iskreno," je občinstvu, v katerem je bilo več prepoznavnih obrazov iz slovenskega gledališča, povedal v pogovoru z dramaturginjo in publicistko Petro Pogorevc. Gledališče je po njegovih besedah minljiva in neulovljiva umetnost, ki je ne moreš imeti na steni kot sliko ali na polici kot knjigo, a se je s tem sprijaznil in začel pisati svojo zgodbo.
Osebnoizpovedni roman Moja zgodba je podnaslovil Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi, kot mu je ob oklevanju o igralskem poklicu dejal njegov učitelj Pino Mlakar. Kot je povedal, je namreč v drugem letniku študija na igralski akademiji začel dvomiti, da bo kdaj dosegel "perfektni odrski jezik", kot ga imajo v gledališču, zato se je odločal, da se prepiše na agronomijo. Da bi prevzel družinsko kmetijo z dolgoletno tradicijo, je bila tudi želja njegovih staršev, ki se na njihovo razočaranje ni uresničila. Kljub temu je ostal v stiku z zemljo, s svojimi goricami, kamor si je hodil "polnit dušo".
Po študiju je 12 let nastopal v mariborski Drami, nato pa je od leta 1980 do upokojitve leta 2007 ostal zvest ansamblu ljubljanskega mestnega gledališča. Odigral je več kot 130 vlog, gledalcem pa bo ostal v spominu predvsem po svojih komičnih umetninah. Za svoje delo je leta 1980 prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob tem se je uveljavil tudi kot avtor dramskih besedil, kot je monodrama Poredušov Janoš.
Za igralca po Carjevih besedah ni lepšega kot videti zadovoljne gledalce po predstavi in misel, da si k temu prispeval tudi sam. Pri umetniškem ustvarjanju je trmasto sledil svojemu občutku, dialogov pa se je učil s pomočjo magnetofona, za katerega je odštel mesečno plačo.
Svojo avtobiografijo je označil za zgodbo o optimizmu, naivnosti, zaupanju, minljivosti, drugačnosti, ljubezni, močni volji in tudi o tem, da se da marsikaj narediti, če se hoče. Biti moraš individualist, najti svoj prostor, je sledil priporočilu enega od svojih učiteljev, ki se jih prav tako spominja v knjigi. "Sem igralec in kmet," je dejal Car in namignil, da ga ta dva svetova najbolj določata. Knjigo je uredila Klaudija Sedar.
Kot je dejal režiser Matjaž Zupančič, je bila Carjeva priljubljenost posledica njegove sposobnosti komunikacije z občinstvom, z vlogo pa se je ukvarjal sistematično in poglobljeno. Kot vsi dobri igralci je po njegovih besedah vedel, da si na odru težko postaviš vprašanje, zakaj stojiš na njem. Njegovo zgodbo je označil za kroniko nekega življenja, v kateri se prepletata tudi razmišljanje o igralskem poklicu in obča vprašanja.
Po oceni predsednika Pomurske akademsko znanstvene unije Mitje Slavinca je knjiga težka, a se lahko bere, kar kaže, da zna avtor stvari, ki so globoke po srcu in duši, napisati na takšen način. Po njegovih besedah je tik pred izidom madžarski ponatis.