Roman Idiot je Fjodor Dostojevski napisal – kot že tolikokrat v življenju – pod prisilo, da bi poplačal upnikom kredit. Umaknil se je v Nemčijo, zatem v Švico in prvi zapis o novem romanu datira v september 1867 iz Ženeve. Roman je bil končan v začetku leta 1869 v Firencah. Spada v t. i. peteroknižje (pentatevh), ki je nastajalo v obdobjih pisateljeve depresije. Tedaj so spisani Besi, Bratje Karamazovi, Mladenič, Zločin in kazen in seveda Idiot. V vseh romanih obravnava biblijsko tematiko – od tod pentatevh, ki meri na prvih pet Mojzesovih knjig. Dostojevski, kot religiozni (pravoslavni) prozaik, se v svojem peteroknižju sprašuje o Jezusu Kristusu oz. o njegovem drugem prihodu na zemljo, najbolj očitno je to videti v romanu Idiot: v knezu L. Miškinu je predstavil podobo božjega človeka.
Še preden si približamo problematiko romana, si ne morem kaj, da ne bi postavil nekaj vprašanj, ki navidezno nimajo nič opraviti z adaptacijo oz. pričujočo dramatizacijo.
Zakaj se na odru pojavlja ruski avtor v času, ko nekje blizu nas divja ruska agresija? So se gledališčniki malce z zamudo hoteli pokloniti nedavni 200-letnici F. Dostojevskega? Mogoče bi se pa morali priključiti bojkotu ruske umetnosti, saj nenadno vse, kar je rusko, prinaša militanten naboj, kot so sklenile nekatere ustanove? Mar ne bi bilo najbolje pozabiti na slovansko misijo in na Center slovanskih kultur, ko se v zadnjih tridesetih letih prav Slovani tolčejo po Evropi? Upam, da je vsakomur jasno, da umetnost ne pozna pregrad in o tem smo se učili iz zgodovinskih knjig: če še toliko zažigajo knjige, te ne morejo zgoreti, o čemer nas uči drugi ruski pisatelj, M. Bulgakov: »Rokopisi ne gorijo!« …
Resnici na ljubo je bila adaptacija zamišljena pred rusko agresijo. Težko, da bi dobra dramatizacija lahko aktualizirala Dostojevskega in gledalcu vsaj posredno zastavila vprašanje, od kod izvira ruska agresija na sosednji bratski narod Ukrajincev … Bi bilo vsaj modro odgovarjati, da je ob nesprejemljivih vojnih dogodkih spet prevladala ruska imperialna težnja, ki se že dolgo zaveda, da je zametek neke povsem drugačne ruske države iskati v Kijevski Rusiji iz 10. stoletja in jo ima ruska kultura za zibelko svoje državnosti, kijevskega kneza Vladimira pa za začetek ruske veje bizantinskega pravoslavja?
In nenadoma smo hočeš nočeš spet pri pravoslavju, pri tistem pojavu, ki ga v delih Dostojevskega imenujemo bogočelovečestvo in govori o ponovnem utelešenju Boga-človeka na zemlji. In če vemo, da je v ruski družbi v putinskem času videti vse očitnejšo prevlado pravoslavne miselnosti, kar je že na prvi pogled vidno v očitni formalni navezi oblasti s cerkvijo: na posvetnih obredih se kažejo sakralni dostojanstveniki, na cerkvenih pa posvetni politiki s Putinom vred. Je sploh mogoče govoriti o ločitvi cerkve in države, ko pravoslavje ščiti (patriarhalno) pravoslavno moralo in vrednote ter odločno zavrača vsakršni vnos zahodnjaškega dekadentnega razvrata v rusko kulturo? Je na delu tista rečenica, ki spet uteleša kot dominanto že iz zgodovine dano spoznanje: samoderžavje in pravoslavje na plečih neukih ali ustrahovanih ljudi?
Ko govorimo o ruski agresiji, moramo vedeti naslednje: res je, vzhod Ukrajine je v dobršni meri pravoslaven, a hkrati v njej (podobno tudi v Belorusiji) prevladuje uniatska cerkev, kar odnose še bolj zapleta. Ker uniatstvo pomeni zvezo pravoslavnih naukov z rimsko-katoliškimi pod vodstvom rimskega papeža.
Ne moremo trditi, da bi se Dostojevski z današnjimi konservativnimi pravoslavnimi težnjami strinjal. Da je to navsezadnje pomembno vprašanje, govori dejstvo, da v enem najpomembnejših elektronskih (akademskih) internetnih virov (Fundamentalna elektronska biblioteka ruske literature in folklore – t. i. FEB) ne boste poleg Majakovskega, Gribojedova, Puškina, Gogolja, Tolstoja našli tudi Dostojevskega. Povsem razumljivo je, da se kaj takega ne bi moglo pripetiti v Sovjetski zvezi, a v današnji konservativni in patriarhalni Rusiji tudi to ne zbuja začudenja. Je to zato, ker je Dostojevski preveč dvomil in ni uspel v literaturi ustoličiti novega mesije?
Namen mojega prispevka je odgovoriti na nekatere dvome Dostojevskega, kot jih je vzpostavil v Idiotu.
Prvi dvom opiše že sam Dostojevski, ko konča roman:
Zgodilo se je, da se je vse razcefralo. Nisem zadovoljen z romanom, prišlo je celo do tega, česar nisem mogel prej predvideti: dolgo časa sem bil zunaj Rusije in izgubil sem možnost, da bi pisal, kot je treba, in tako se sploh ne morem nadejati, da bi napisal kako novo delo.
Kaj se mu torej ni posrečilo?
Roman je kompleksen, sestavljen iz štirih delov in v njem se pogosto kot v drugih romanesknih delih Dostojevskega prepleta več likov in z njimi več tem in idej. Osredotočil se bom na ljubezensko in biblijsko tematiko v relaciji Lev Nikoljavič Miškin – Aglaja Ivanovna Jepančina – Nastasja Filipovna Baraškova – Parfjon Semjonovič Rogožin – (Gavrila Ardalionovič Ivolgin).
Da bi bila razmerja jasna, je treba nanizati nekaj osnovnih tem:
Osrednji lik romana je šestindvajsetletni knez Lev Miškin, ki se je zaradi epilepsije zdravil v Švici in se zdaj vrača z vlakom v Rusijo, namenjen v Sankt Peterburg k svojim bližnjim sorodnikom, k družini Jepančinovih. Na vlaku se seznani z mladim trgovcem Parfjonom Rogožinom in uradnikom Lebedevom. Iskreno jima pove svojo zgodbo. Kot da iskrena beseda izzove drugo iskrenost: spozna podrobnosti iz Rogožinovega življenja in med njimi tudi občutja o njegovi femme fatale Nastasji Filipovni Baraškovi, sicer ženski na slabem glasu, ki je že kot mladenka zapeljala bogatega plemiča Tockega.
Jepančinovi zaradi prijaznosti in iskrenosti dobro sprejmejo Miškina. Še posebej lepo ga sprejmejo tri hčere in med najmlajšo Aglajo in Miškinom se razvije simpatija. V pogovoru se pokaže, da general Jepančin dobro pozna »padlo žensko« Nastasjo Baraškovo, ki jo želi omožiti s sinom prijatelja – upokojenega generala Ivolgina – Gavrilom. Gavrila/Ganja nima denarja, je pa ambiciozen, a povprečen človek, ki se sramuje svojega zapitega očeta. Jepančin predlaga Miškinu, da pri Ivolginovih najame sobo. Tam nepričakovano sreča obiskovalko Nastasjo Filipovno, ki mu vzbudi več kot le golo zanimanje – na vsak način jo skuša spraviti nazaj na »pravo pot«. A za njo pride v hišo Rogožin s svojo družbo in po krajšem razgrajanju sproži škandal, ko ponudi Nastasji Baraškovi sto tisoč rubljev, da bi se z njim omožila.
Ko se pričenja večeriti, se občutljivemu knezu Miškinu prikrade misel, da se bo Nastasji Baraškovi zgodilo nekaj slabega, in čeprav ne ve, kje stanuje, se odpravi ven. (Pogosto se usodne stvari pri Dostojevskem dogajajo zunaj ali na pragu.) Med tavanjem mu nenadno priskoči na pomoč Ganjev brat Kolja ter skupaj odideta k Nastasji. Tam je v čast njenega godu zbrana manjša družba, kjer naj bi se govorilo tudi o njeni poroki z Ganjo. Po grobem natolcevanju zbrane družbe in posvetu s knezom Miškinom se Nastasja Filipovna javno odpove poroki. Medtem se v izbo prikrade Rogožin in ji prinese gotovino, da bi se omožila z njim. Knez Miškin je ob tem predlogu popolnoma zaprepaden in povsem resno predlaga Nastasji Baraškovi, da bi postala njegova žena. Ona, obupana in prizadeta zaradi takšnega trgovanja z njo, se prične povsem resno poigravati z mislijo, da bi sprejela Miškinovo ponudbo, še posebej, ko se razkrije, da bo kmalu podedoval veliko premoženja. A v svoji vzkipljivosti, ki jo porodi duševno ponižanje, najprej predlaga Ganji Ivolginu skušnjo: vrgla bo v kamin Rogožinov snop denarja in če ga bo Ganja izbezal ven z golimi rokami, se bo omožila z njim. Ker gre za veliko vsoto, skušajo zbrani pregovoriti Nastasjo, da bodo storili to oni, a snopič pravočasno izvleče s kleščami ona sama. Položi ga zraven Ganje Ivolgina, ki izgubi zavest, ona pa ponosno odide z Rogožinom s prizorišča škandala. (Tudi škandali so ena osrednjih stalnic Dostojevskega.)
Mine pol leta in v Moskvi, kamor se Miškin preseli, se šušlja, da je njegova dediščina res velika in da ima na skrivaj knez stike z Nastasjo Filipovno. Ko se Jepančinovi poleti selijo na dačo v Pavlovsk, najame v bližini sobo tudi Miškin. Predhodno obišče v Sankt Peterburgu Parfjona Rogožina, s katerim imata težek pogovor, ki se konča s pobratimstvom; hkrati mu Rogožin tudi prizna, da je ljubosumen, ker Nastasja Filipovna (po njenih besedah) ljubi Miškina in se zato noče omožiti z njim.
Ob tem postane očitno dvoje: 1. – ljubosumni Rogožin, ki se je nekoč za las izognil smrtni kazni, je že kupil nož, s katerim naj bi v svoji vročekrvnosti zabodel Miškina ali Nastasjo Baraškovo, in 2. – ni naključje, da v Rogožinovi hiši knez Miškin opazi kopijo slike renesančnega slikarja Hansa Holbeina ml. Telo mrtvega Kristusa v grobu, ki ga s svojo realističnostjo povsem prevzame (in se še večkrat v romanu omenja kot pomembna umetniška/biblijska podoba).
Ko se Miškin vrača od Rogožina, zasluti, da mu sledijo »neke oči«, sam pa se počuti kot v času nekdanjih epileptičnih napadov. Pred gostilno, kjer prebiva, se srečata oba pogleda in Miškin vidi, kako Rogožin nad njim zavihti nož. V tem trenutku Lev Nikolajevič doživi epileptični napad in Rogožin ne izpelje svojega zločinskega naklepa.
Miškin odide v Pavlovsk. Razširi se novica, da je spet zbolel, in Jepančinovi ga takoj obiščejo. Pridružijo se jim še drugi, med njimi tudi bodoči Aglajin ženin, in ko nič hudega sluteča generalica Aglaji predlaga, naj prebere znano Puškinovo pesem, slednja zamenja inicialke dekleta iz pesmi z inicialkami Nastasje Filipovne, kar pokaže, da je v bistvu zaljubljena v Miškina. V naslednjih dneh se generalica Jepančina nepričakovano ponovno pojavi pri Miškinu, ki v pogovoru izve, da je Aglaja v stikih z Nastasjo Filipovno. Miškin Jepančini pove, da je prejel Aglajino pismo, v katerem ga prosi, naj ji ne pride več pred oči.
Ker generalica Jepančina zelo dobro ve, da so posredi čustva, povabi Miškina na »namerni« obisk v njihov dom. Knez sprejme vabilo in ravno ko pripoveduje o zgodovini svoje bolezni, vstopi Aglaja z besedami, da je on »najbolj častno in blagorodno bitje, najboljši in najpametnejši človek od vseh« (vsi prevodi iz rus. – M. J.). Ko nadaljuje, da se s takim človekom ne more za nobeno ceno poročiti, se knez prične opravičevati, pri tem pa se Aglaja začne smejati, dokler se ne smejejo vsi. Sporočilo je dovolj karnevaleskno: na eni strani imamo podobo »novega« Jezusa Kristusa iz mesa in krvi, na drugi pa smeh, ki priča o posmehu Miškinu in hkrati o Aglajini žrtvi, ki v smehu skuša prikriti svojo zaljubljenost. Nekaj kasneje mu namreč predlaga, da bi se srečala na klopci v parku.
V družini Jepančinovih se zdaj ve, da se pripravlja poroka Aglaje z Miškinom. V trenutku, ko mu Aglaja podari ježa, postane knez ves zmeden in ne razume darila. Aglaja ni zadovoljna z odgovorom in kneza direktno vpraša, ali se bo poročil z njo. Miškin ji hiti pritrjevati, da jo ljubi, in Aglaja ga netaktno vpraša o njegovem premoženju, nato pa že v naslednjem trenutku jokajoč plane v svojo sobo. Družina jo miri in ko je pomirjena, sporoči, da bo umrla od smeha, če bo Miškina še enkrat videla. Opraviči se mu, on pa postane vesel in se predaja radostnemu govorjenju med gosti.
Ob naslednjem sprejemu v čast knezu Miškinu se zbere visoka družba in na večerji Miškin spet veliko govori, vse bolj se razvnema in med kriljenjem z rokami razbije vazo. Vsi mu to nerodnost opravičijo in on se počuti prečudovito, s še večjim žarom pripoveduje dalje … In tedaj ponovno doživi epileptični napad. Aglaja objavi, da kneza ni nikoli imela za svojega snubca. Jepančinove vseeno skrbi za Miškinovo zdravje, zato mu sporočijo, da se bo Aglaja oglasila istega dne, kot se je napovedala na obisk tudi Nastasja Baraškova. Pride do srečanja vseh treh, v katerem Aglaja razžali Nastasjo. Ta v skoraj omedlevičnem stanju prosi Miškina, naj se vendar odloči, s katero bo šel. Ker knez ne razume nič, se obrne k Aglaji z besedami: »Je to mogoče?! Nenazadnje je (Nastasja Filipovna) … tako nesrečna!« Aglaja tega ne zdrži in pobegne, knez se požene za njo, a ga zaustavi na pragu Nastasja, ki ga objame, pri tem pa pade v omotico.
Knez Miškin, ki ji želi pomagati, ostane z njo. To vodi do priprave nove poroke, tokrat Miškina in Nastasje Baraškove. Tedaj se pričnejo širiti govorice, da bo Rogožin ubil Aglajo, ker mu je Miškin prevzel Nastasjo Filipovno. Aglaja si vse pogosteje domišlja, da se Rogožin skriva na vrtu na preži, da bi jo zabodel. Tik pred poroko, ko Miškin čaka v cerkvi, Nastasja zagleda Rogožina in mu zakriči, naj jo reši. Zatem pobegne z njim.
Knez Miškin najame hotelsko sobo v Sankt Peterburgu, da bi se pogovoril s Parfjonom Rogožinom. Želi ga obiskati, a ga ne najde doma, zato se nameni nazaj proti hotelu, ko se nenadoma nekdo dotakne njegovega komolca. Rogožin. Povabi ga v stanovanje. Tam na postelji leži Nastasja Filipovna, popolnoma mirna, prekrita z rjuho. Rogožin jo je zabodel. Knez Miškin se začne po celem telesu tresti, nato se oba uležeta k njenemu telesu ter se dolgo pogovarjata o vsem, kar jima pride na misel. Nenadno prične Rogožin kričati, potem pa utihne v vročici skoraj brez zavesti. Ko ju najdejo, knez Miškin ne prepozna nikogar več in ne razume nič. Je pravzaprav idiot iz ne tako davnega časa.
Če je Miškin podoba božjega človeka (beri: bogočeloveka), pripravljen svoje življenje nesebično darovati drugemu, kot je mogoče brati v strokovni literaturi o Dostojevskem, je hkrati tudi smešen človek, ki je neodločen, nezmožen s konkretnim dejanjem poseči v konflikt. Veljalo bi zapisati, da je prej podoba ruskega blaženega človeka, t. i. jurodivega, kot ga pozna ruska kultura. Gre za od Boga danega izbranca, ki brez družine in premoženja tava po svetu in dela dobra dela. Gre za nekakšno varianto dvornega norčka, ki navzven trosi neumnosti, v svojem bistvu pa je pretanjen opazovalec človeških grehov, na katere opozarja. Je dejansko nedotakljiv in kamor pride, mu mora vsak podeliti streho nad glavo in dati hrano. Je torej nedotakljiv in nihče ga nima pravice kaznovati.
Knez Miškin je inačica tega jurodivega, a vendar drugačen. Čeprav je globoko verujoča oseba in se v pogovorih z njim ljudje duhovno očistijo, se v resnici ne zaveda zunanjega sveta in človekovih spletk v njem. Pri tem ne opozarja na napake drugih, temveč je v življenje postavljen zato, da bi sprejemal nase krivdo in trpljenje drugih. Kot da je realistična podoba Telesa mrtvega Kristusa v grobu na steni Rogožinovega stanovanja le simbol, ki se mu Miškin lahko le smehlja. Trpni lik človeka, ki naj bi v ruskem mesijanstvu vodil ljudi v obljubljeno deželo, ne more biti gonilna sila ruske družbe niti v današnjem času. Nemoči te trpnosti se je očitno zavedal tudi Dostojevski, ko Miškin ob koncu romana ponovno pade v stanje duševne in umske otopelosti. Podobno kot pri Hlestakovu v Gogoljevem Revizorju se tudi z Miškinom vse pravzaprav dogaja, četudi skuša ljudem pomagati.
Če je Miškin utelešenje dobrote, a vseeno pasiven, se pozornost prenese k ženskim likom: kaj če sta Aglaja Jepančina in Nastasja Baraškova pravzaprav osrednji osebi, ko obe na svojski način prikrojujeta kneza Miškina svojim potrebam? Oba ženska lika tvorita par: Aglaja, lepa, pametna in talentirana hčerka generala Jepančina, v svojih rosnih dvajsetih letih zaljubljena v dobroto in v iskrenost Miškina. V svojem ponosu ne more prenesti Miškinovega predloga, da bi pomagal rešiti Nastasjo Filipovno. Je – kot pravi njena mati – pametna tepka brez srca. Njen antipod je prav Nastasja Baraškova, prav tako lepotica, v svoji duševnosti pa pohabljeno dekle, ki je zgodaj osirotela in stopila na pot blodnice. Srečanje z Miškinom vzbudi v njej vero v dobroto in srečo, vendar se nezavedno odmakne od njega, saj se ima za »padlo žensko«. Vseeno nenehno niha med Miškinom in Rogožinom in tik pred poroko zbeži s slednjim.
Kot pri ženskih likih je tudi na strani moških opaziti dvojnost (tako tipična za večino del Dostojevskega). Nasprotje, a hkrati čudna povezanost, vlada med knezom Miškinom in Parfjonom Rogožinom. Kot že rečeno, je Miškin, ki od rojstva trpi zaradi resne epilepsije in se po uspešnem zdravljenju v Švici vrača v rodni Sankt Peterburg, dober in razumevajoč, iskreno verujoč človek, čuteč, pripravljen pomagati vsakomur, tako tudi morilcu Parfjonu Rogožinu. Dejstvo je, da sam po duhovnem očiščenju drugih zapade nazaj v obžalovanje vredno psihično stanje. Na drugi strani je mladi trgovec Rogožin, človek, ki je grob in nepredvidljiv v svojih dejanjih ter v duhovnem smislu pravo nasprotje kneza Miškina. Vendar je navkljub ljubezenski tekmovalnosti za Nastasjo Baraškovo nekako privezan na kneza, saj v njem vidi »svetlobo« oz. svetost, ki je sam ne premore. Ker v svoji obsedenosti z Nastasjo ne more tekmovati z Miškinom, stori zločin nad njo. Miškin mu – seveda – tudi to dejanje oprosti, saj se trudi Rogožina rešiti, ko se ta sam pri sebi zaveda, da mora rešiti lastno dušo.
Dostojevski v Idiotu na podoben način kot v drugih delih govori o ljubezni, človeških in družbenih odnosih … Govori o strasti, ki pri ljubezni nima nobenega telesnega predznaka – Miškin čuti do Nastasje Baraškove le čustva, ki temeljijo na krščanski morali in sočutju do sočloveka. V pravoslavju (Miškin v enem od monologov o religiji obsodi katolištvo, saj naj bi le pravoslavje imelo moč približati človeka Bogu) leži ideja o »dobrem« do vsakega, do še tako nizkotnega človeka, saj v njem dobrota lahko vzbudi misel na odrešenje.
A v romanu so prikazani predvsem življenje in nravi ruskega človeka s temne strani, ko iz atmosfere vejeta silna napetost in brezup: ljudje pričakujejo konec sveta, saj se pred njihovimi očmi svet razkraja in posameznik stremi le k zadovoljevanju egoističnih nagibov. Gre za prikaz brezizhodnosti, ko se je znašla ruska družba v slepi ulici, kjer ne veljajo več (kot je razumeti iz romana) nravstvene smernice, temveč le gole strasti, pohlep in ljubosumje. Kot da Rusija Dostojevskega ni sposobna sprejeti Kristusa, zaprta v svoj ciklični krog brezumnosti, ničevosti in grešnosti. Seveda se potemtakem tudi Miškin, ki naj bi predstavljal obličje prihoda novega Kristusa, ob vrnitvi v Rusijo vrne v svoj »idiotski« ciklus – religija se je spremenila v goli nesmiselni ritual in ne more pomagati v boju znotraj lastne duše. Četudi naj bi v njeni globini tlelo občutje, da ni vse izgubljeno (Baraškova, Rogožin), je vprašanje, ali lahko človeštvo sploh najde pravo rešitev …
Kritika tedanjega časa ni romanu odmerila tistega pomembnega mesta, kot ga imajo druga dela Dostojevskega. Roman je sicer pohvalila za »globoki psihologizem« in dobro razdelavo likov, ki se kažejo povsem prepričljivo prikazani. Prijatelj Dostojevskega A. Majkov je ob zanj najbolj realističnem liku – Miškinu dejal, da se je z vrnitvijo v Rusijo ta oseba izgubila v fantastičnem svetu. Najpomembnejši kritik Dostojevskega N. Strahov je romanu očital prezapletenost in predlagal poenostavitev, ki bi delovala na bralca z večjo silo. Zanimivo je mnenje kritika Burenina (ki ga je Dostojevski cenil kot enega najprodornejših presojevalcev), ki je označil ljudi okrog Miškina za neke vrste idiote, kjer trinajstletniki govorijo kot odrasle osebe, odrasli pa kot otroci. Predlagal je celo spremembo naslova iz prvotnega Idiot v Idioti.
Nekoliko kasnejši kritik, véliki filozof L. Šestov, pa je označil Miškina kot osebo, ki stoji med dvema ženskama in se klanja zdaj eni, zdaj drugi osebi, v bistvu pa je izrodek sredi visokonravstvenih oseb drugih romanov Dostojevskega, ki so bolj kot ne nesrečni. Dostojevski naj bi znal upodabljati le blodeče ljudi, ki iščejo dušo. In če jo uspejo najti, jih v trenutku pahne v puhlo banalnost. Šestov nadaljuje, da knez Miškin udejanja samo eno idejo –
praznoto …
Kaj ima Idiot opraviti z današnjo Rusijo? Jo je videti le še kot eno predstavitev »družbe idiotov«, ki iščejo brez vsakega moralnega kompasa svojo dobrotljivo dušo, daleč zakopano v metežu stihijskih sil, ki jih doslej ni še nihče spregledal? Ali pa jih je nekdo že davno spregledal in zdaj manipulira z vsemi drugimi idioti?
Je morda čudno, da se ruska pravoslavna cerkev ne sklicuje na pravoslavje Dostojevskega in da Dostojevski kot eden najpomembnejših ruskih literatov še ni našel prostora v Fundamentalni elektronski biblioteki literature in folklore (FEB)?
Mogoče se odgovor skriva v verzih poznoromantičnega ustvarjalca in diplomata F. Tjutčeva, ki jih je v sodobni zgodovini V. Putin nekoč na nekem obisku zrecitiral nekdanjemu francoskemu predsedniku F. Sarkozyju:
Z umom Rusije ni razumeti,
z merilom prostim ni je izmeriti:
ima poseben stav –
v Rusijo je možno le verjeti.
V kaj naj torej verjamemo?
Povezava: PDF Gledališkega lista