Kot je na včerajšnji novinarski konferenci povedal Samobor, so se časi od takrat, ko je besedilo nastalo, bistveno spremenili, naša "odštekanost" pa ni nič drugačna. Danes si je mogoče le ne upamo več izraziti na način, kot je bila izražena takrat. "S tem ne mislim reči, da je nimamo. Sploh mlada avtorska ekipa, ki je ustvarila predstavo, jo prav gotovo ima," je dodal.
Milan Jesih je obudil spomin na čas nastanka besedila. Kot je povedal, se mu je tedaj zdelo, da je "ta princip v zraku in da je treba pohiteti". "Takrat nisem vedel, da to ni čisto originalno," je povedal in dodal: "Sanjalo se mi ni, da je Monty Python takrat že delal svoje stvari."
Režiser Jan Krmelj je povedal, da ga je predvsem zanimala gesta tega teksta in gesta ludizma. Značilnost tega sloga je po njegovih besedah bila, da je zarezal v neko rigidnost, denimo slovenske poezije ali slovenskega mentalnega prostora v literaturi. In to je naredil z neko nonšalanco, odprtostjo in svetlobo.
Pri tem se mu je zdelo ključno, da taka nonšalanca, če jo postavljajo na oder danes, v nekaj zareže, v nek najbolj rigiden prostor. In nato je prišla asociacija na šolsko učilnico ali prostor vzgoje, kjer se jezika učimo in ki nam privzgoji veliko mero rigidnosti v odnosu do literature, je povedal.
Ker besedilo govori o genialnosti ali zmožnosti jezika, ga je v kontekstu tega zanimala gesta rušenja. Kot je poudaril, je fenomen tega besedila ravno v tem, da "nekaj vzpostavi in poruši". Ob nastanku je rušil takratne ikone. V besedilu so po njegovih besedah nekatere zelo specifične teme, ki so jih pritegnile, kot so vprašanje moči jezika, položaja slovenščine v svetu in jezik kot nasilje.
V nekem trenutku se v besedilu vzpostavi tudi vprašanje zatiranja žensk in pri študiju so skozi improvizacije in raziskovanja materiala prišli v odnosu do tega vprašanja "do zelo osebnih momentov in jim hkrati dali neko distanco", je še povedal.
Katja Markič je dodala, da danes živimo v svetu, kjer je glavna parodija. "Tudi to je ironija, vendar pa gre tu za čisto drugačno ironijo, samoironijo. Prizori se nizajo po principu asociacij. Uživamo v tem, kako je možno karkoli. Gre za neko fikcijo, ki se zaveda, da je fikcija, za predstavo, ki se igra z možnostjo tega," je dodala.
Jesih je v dramskem besedilu dramske osebe označil s štirimi imeni: Dajavec, Jemavec, Gobavec, Grbavec, pod imena pa zapisal: "Spol in sklon igralcev nista določena, želeti pa je, da so njihove duše široka in svetla pobočja, saj je sonce pokrovitelj življenja in njegov budni pastir." Kot so zapisali v Drami, sta avtorja priredbe v zapisu prepoznala poziv k skupinskemu pristopu k uprizarjanju in v tem duhu oblikovala tri soodvisne ženske vloge: Evo Činkole, Mio Činkole in Sašo Činkole, ki jih v predstavi odigrajo Eva Jesenovec, Mia Skrbinac in Saša Pavlin Stošić.
Za sceno je poskrbela Karin Rajh, kostumografinja je Špela Ema Veble, avtorja glasbe Primož Hladnik in Boris Benko (Silence), koreograf Žigan Krajnčan ter oblikovalca svetlobe Vlado Glavan in Jan Krmelj.
Grenki sadeži pravice so Jesihovo drugo dramsko besedilo. Napisano in prvič uprizorjeno je bilo leta 1974.