Ravnatelj gledališča Igor Samobor Gospo z morja bere kot preplet ljubezenskih dogodkov v nekem fjordu, ki bi lahko spominjal na Slovenijo: "Imamo horizont, a ga ne moremo doseči. Smo kot v razburkani skodelici z raznoraznimi odnosi, obenem pa sami pri sebi ne najdemo odgovorov za odplutje, ker nas je strah."

Uprizoritve igre, v kateri je glavna oseba ženska, ki jo vodijo hrepenenja, se je ustvarjalna ekipa po njegovih besedah lotila na nenavaden način, saj ima pri tem velik pomen nekoliko drugačna scenografija. Lahko bi jo imenovali fonografija oziroma prostor, ki je zvok, kar je za slovensko gledališče velika novost, je povedal na današnji novinarski konferenci.

Igro so priredili Tin Grabnar, ki je tudi režiral, Brina Klampfer, ki je bila tudi dramaturginja, in Urša Majcen, ki je sodelovala še kot asistentka dramaturgije. Po režiserjevem mnenju se je znameniti dramatik pri tem besedilu psihološko analitično lotil vprašanja ljubezni brez romanticizma. Skozi zgodbo sedmih ljudi v različnih kombinacijah je iskal odgovor na vprašanje, zakaj smo drug z drugim. Odgovori so po njegovih besedah zelo raznoliki in deziluzionirani, kot so strah pred osamljenostjo, boljša prihodnost ali finančna varnost.

Ker je Ibsen dogajanje postavil v slikovito pokrajino na severu Norveške, obdano z morjem, pečinami in vrhovi, so se pri uprizoritvi spraševali, kako pri občinstvu vzbuditi takšno slikovitost. Da bi jim prebudili domišljijo, so se odločili za 3D zvok, ki ga je oblikovala Mateja Starič. Dvorana bo po njenih besedah ozvočena z vseh strani s 27 zvočniki, zvok pa bo služil kot projekcija ali podpora notranjih stanj nastopajočih likov.

Dramaturginji se zdi Ibsen aktualen, ker imajo vsi liki "notranja hrepenenja, ki jih preslikavajo navzven, kot nezadovoljni posamezniki". Pri glavni junakinji Ellidi po njenem mnenju sicer ne gre toliko za prevpraševanje ženske kot za prevpraševanje posameznika oziroma obeh spolov. Pri tem "Ellida doživi močno spoznanje, da zadovoljstva ne more iskati zunaj, ampak znotraj sebe."

Glavno vlogo bo igrala Pia Zemljič, ki dramo vidi kot preplet posameznikov z lastnimi demoni in viharji, ki so lahko bodisi ustvarjalni bodisi uničevalni. Njen mož bo Bojan Emeršič, ki je prepričan, da bi predstava lahko bila tudi kot neke vrste družinska terapija. V vlogi njunih hčera iz prvega zakona bosta nastopili Tina Vrbnjak in Doroteja Nadrah, v ostalih vlogah pa Rok Vihar, Luka Bokšan in Klemen Janežič, ki je bil tudi svetovalec za gib.

Scenografa sta bila Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik, kostumografinja Sara Smrajc Žnidarčič, svetlobo je oblikoval Kristjan Vidner. Prevajalec Darko Čuden je pri prestavljanju besedila iz 19. stoletja v sodobno slovenščino skušal poenostaviti germanske strukture, jezik pa napraviti "čim bolj govorljiv in življenjski".