Odlomka iz gledališkega lista. 

Kmalu bo minilo sto let, odkar je Grum svojo dramo Dogodek v mestu Gogi (prim. Grum 1976a: 171–236) objavil v samozaložbi. Značilno – za njeno objavo založniki niso pokazali nobenega zanimanja. Zakaj, je mogoče razumeti tudi še danes. Tekst je najmanj nenavaden, sestavljen iz posamičnih drobcev socialnih interakcij, ki so vse brez izjeme vsaj čudne, če ne absurdne in grozljive. Kateri drobec deluje v katerem času in okolju najbolj nesprejemljivo in odvratno, je seveda vprašanje konkretnega časa in prostora, v katerem dramo beremo oziroma v katerem je drama igrana. Danes, v času občutljivosti gibanja »#MeToo«, je to prav gotovo Hanina spolna zloraba s strani Preliha, ki pa ni edina, ki je je bila deležna. Ko zamuja na s Prelihove strani zaukazani zmenek, svojo zamudo namreč opraviči z besedami: »Oče – vzel me je v naročje – božal – me ne izpustil do sedaj« (Grum 1976a: 208).

A vendar je drama tudi sicer polna grozljivosti, absurdnosti, nenavadnosti, tesnobnosti. Ti učinki so z Grumove strani intencionalni. Kar med drugim kaže tudi zapis ob koncu drame, ki natančno določa, kako se morajo igralci vesti, če »občinstvo poziva igralce pred rampo« (isto: 235): nobenega konca absurdnosti, grozljivosti, neresničnosti. Nobenega običajnega priklona pred publiko, ki pomeni konec iluzije alternativne resničnosti uprizoritve v smislu: »Igre je zdaj konec. Zdaj si lahko vsi oddahnemo, izstopimo. In gremo lepo mirno domov.« Ne. Kar Grum zahteva, je nadaljevanje Goge. »Vsi stanovalci po svojih sobah. Kot lutke v sejemski streljarni, povsem negibni, zapored jih oživlja skrit mehanizem, potem pa zopet zapadejo v smrt« (isto: 235). Prelih še enkrat zavpije: »Prvega ženska nikoli ne pozabi!« (isto: 236). Hana znova brezmočno otepa z rokami po zraku (isto). Grozljivost in neresničnost se torej nadaljujeta. Ponavljata. Ni jima videti konca. Grum preprosto publiki ne dovoli izstopa iz grozljivosti Goge. Tudi, ko je predstava končana, ne. Kar je seveda Grumovo zavestno stališče. Njegova zavestna drža, s katero hoče povedati nekaj povsem določenega. Gre za držo, ki prežema celotno igro. Prisotna je še pred prvim stavkom drame, ki ga izreče Tarbula. Prisotna je že v Grumovem natančnem opisu scene, ki ga zaključi s stavkom: »Vse prizorišče dojmi groteskno in neresnično, kakor hišice in figurine v sejmarski streljarni« (isto: 174).

In treba je reči: Grumu je s tekstom in z navodili, kako ga igrati, vsekakor uspelo ustvariti učinek tesnobne neznosnosti, ki je publiki mučen. Spomnim se zadnje uprizoritve Goge, ki sem jo gledala: ljudje so med predstavo vstajali in zapuščali dvorano. Bilo je ne le mučno, ampak za nekatere očitno že neznosno. Niso več mogli zdržati. In so šli.

Seveda se na tem mestu postavlja vprašanje: Zakaj vendar bi avtor želel napisati tekst, ki ga publika težko bere in morda še težje gleda na odru? Kaj je tisto, kar je hotel Grum z nerealistično grotesknostjo, mestoma kar neznosnostjo, doseči? Zakaj mora Goga delovati groteskno in neresnično? In zakaj niti igralcem niti publiki niti po zaključku predstave Grum ne dovoli pomiritve, sprave, v miru katere bi gledalci lahko odšli zadovoljni domov? Odgovorov na vsa ta vprašanja je seveda veliko. Sama se bom na tem mestu osredotočila le na enega, tistega, o katerem že desetletja predavam svojim študentom: namreč na tistega, da smo ljudje kot družbena bitja zmeraj socialno poškodovani. Ter da smo ljudje kot družbena bitja tisto, kar Nemci poimenujejo »Der vorprogrammierte Mensch«. Vnaprej programirani človek. Čeprav se nam na mikroravni morda zdi, da sami nadziramo svoja vedenja in življenja, da torej vemo, kaj počnemo, da racionalno vodimo in obvladamo svoja življenja in bivanja itd. – to se na mikroravni njihovih eksistenc in delovanj zdi tudi prebivalcem Goge –, je to le zunanji videz oziroma učinek naše človeške eksistence. Ta videz lahko ohranjamo, dokler na svoje človeško bivanje gledamo z mikroravni svojega lastnega bivanja. A če zamenjamo zorni kot – in natančno to je tisto, kar naredi Grum –, potem se nam vsakodnevne običajnosti in neproblematičnosti naenkrat pokažejo v povsem novi luči. Kot nekaj povsem drugega. Novega. Kot nekaj, česar sicer ne vidimo. Nočemo videti. Ne zmoremo videti. Ne smemo videti. Kot nekaj, česar se na vse kriplje branimo, da bi videli.

Natančno to naredi Grum v Gogi. Na eksistence prebivalcev Goge ne gleda več z zornega kota njihovih mikropozicij, ampak nanje pogleda od zunaj. Iz razdalje. In kar je običajno, postane neobičajno. Kar je normalno, postane groteskno. Kar je znosno, postane neznosno. Kar je vsakodnevno, postane eksces. Kar je nevidno, postane vidno. Vidno postane, kako kultura obvladuje vedenje posameznikov: namreč na način »posthipnotične sugestije« (Barnouw 1985: 6), ko posameznik »prakticira delovanja, ne da bi razumel, zakaj to počne« (isto).

In seveda: gledalci vsega tega ne želijo videti. Ne želijo videti človeške eksistence s tega drugega zornega kota. Od zunaj. Iz razdalje. Kot obvladane s strani kulture. Predvsem zato ne, ker posledično drugače uzrejo tudi svojo lastno eksistenco. Svoje lastno bivanje. Potem tudi v njihovih življenjih nevidno postane vidno. Potlačeno neznosno se zbudi. In jih začne tlačiti. Neproblematični avtomatizmi vsakdana postanejo nerazumno delovanje. Začne se neznosno mrcvarjenje. Brez konca in kraja. Jasno, nihče noče tega. Vsak raje živi v iluziji, da je vse v redu. Da je svobodno bitje. Ki racionalno obvladuje, nadzira in vodi svoje življenje. Ki se lahko vedno in povsod racionalno odloči, kako in kaj. Itd. Ipd. Vsak raje živi v uspešni potlačitvi vsega tistega, česar noče in predvsem ne sme videti. V tem dejstvu je treba iskati tudi razlog za popularnost najrazličnejših teorij (oziroma pravilneje ideologij), ki vzdržujejo in krepijo tovrstne obrambne mehanizme. Pa naj gre za teorijo racionalne izbire ali za pa neoliberalno ideologijo, katere esenco je neponovljivo strnila Margaret Thatcher v stavku: »Družba ne obstaja, obstajajo samo posamezniki!« Jasno: če družba ne obstaja, med drugim ne obstaja tudi ta drugi zorni kot, ki omogoča na stvari pogledati od zunaj. Iz razdalje. Potem Goga preprosto pač ne obstaja.

A težava je, da Goga obstaja. Še kako obstaja. Grum je to vedel iz osebne izkušnje. Zato, ker je delal kot zdravnik z duševno bolnimi.

/…/

Grum je torej vedel, da smo vsi Gogovci. Vedel je, da enako kot v Gogi tudi v družbi ljudi vodijo nezavedni programi, ki jih ljudje niti ne vidijo niti ne razumejo niti ne obvladujejo. Da ti programi vodijo njega. Njegove bolnike v umobolnici. In vse zdrave in normalne ljudi. Zato je Goga za gledalce neznosna. Bila je neznosna ob svoji prvi uprizoritvi. In neznosna je tudi še danes.

Kajti tudi danes, enako kot v Gogi, pijanci vidijo svoje stanje kot povsem običajno. Ne vidijo, kaj bi bilo lahko narobe s tem, da pijejo. Da so pač »malo dobre volje«. Enako kot v Gogi tudi danes očetje ne vidijo, kaj bi bilo lahko narobe s tem, da jemljejo v naročje svoje odrasle hčerke in jih božajo. Enako kot v Gogi tudi danes moški ne vidijo, kaj bi bilo lahko narobe s tem, da spolno nadlegujejo, celo spolno občujejo z ženskami, ki tega nočejo. Enako kot v Gogi tudi danes matere nekaznovano uničujejo svoje otroke. Le da – drugače kot v Gogi – danes otroci zato ne dobijo grbe. Ampak na primer anoreksijo. Bulimijo. In druge motnje hranjenja. Ki jih večina sploh ne dojema kot problem. Saj nerazvita otroška ženska telesa ustrezajo tržno predpisanim standardom lepote. Na njih so ponosne tako matere kot hčere. Še posebej tiste, ki so kot matere začele preganjati menda preširoke boke ter stegna in prevelike zadnjice pri svojih najstnicah, še preden so se te sploh lahko zavedale, da je z njimi kaj narobe. In narobe ni bilo nič. Razen maminega klika v glavi.

Zato Goga ni nekakšno neobstoječe namišljeno mesto. Goga je družba. Vsaka družba. Tudi naša družba.

(iz gledališkega lista)