Po besedah direktorice in umetniške vodje Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) Barbare Hieng Samobor ima repertoar Male scene v sezoni 2018/19 enako rdečo nit kot Veliki oder - Vzgoja srca. Posebnost je, da so režijo vseh petih predstav zaupali dramskim igralcem, pri čemer "ne gre za formalni eksperiment ali repertoarno marketinško gesto, ampak za krepitev fokusa na igralca, igralca kot glavnI pogoj in glavnega gradnika vsakega dramskega gledališkega dogodka".

Kot je še povedala, pet premier na Mali sceni sestavlja pet zgodb o individualnih usodah, gre pa za gledališče od blizu, formalno in tudi v prenesenem pomenu.

Po besedah prevajalke Valerije Cokan je Jacobs-Jenkins svojo igro umestil v okolje ameriškega založništva, ki je eno najbolj togih in stratificiranih delovnih okolij in kjer so hierarhija in pristojnosti zelo jasno zamejene. In v takšnih okoljih imata strah in stres domovinsko pravico. Avtor, ki je bil ob krstni uprizoritvi star 31 let, je tri leta deloval v uredništvu revije New Yorker. Sam sicer trdi, da milje igre nima s tem nobene zveze, je pa najbrž tam dodobra spoznal, kakšno tekmovalno okolje vlada v založništvu.

Kot je še povedala, so protagonisti trije mladi, predstavniki generacije y oziroma milenijci, ki so permanentno v strahu in stresu. Skrbi jih, da ne bodo napredovali, da bo kdo drug dobil njihovo službo, kar se odraža v njihovih medsebojnih odnosih. "To ni boj, to je mesarsko klanje," je poudarila in dodala: "Tu ni nobene ljubezni, tu je neizprosna tekmovalnost, sovraštvo, strah pred drugim, kar nikakor ni dobra podlaga za dobre delovne temelje, kaj šele človeške."

Po besedah dramaturginje Lejle Švabič igra odpira tudi medgeneracijska vprašanja in vprašanja prekariata, skratka vse to, kar tare milenijce. Je pa bil Jacobs-Jenkins tudi precej neizprosen pri samem podajanju milenijcev, označil jih je kot egoistične, obsedene s slavo, narcisoidne. Sicer pa je po njenih besedah bistveno vprašanje te drame, kam nas vse to pomanjkanje empatije, prikrita agresija in pretirane ambicije pripeljejo, do česa sodobna družba lahko pripravi posameznika in kako potem reagira na njegova dejanja.

Besedilo je po prepričanju režiserja Branka Šturbeja briljantno, saj nas na tihi, a gostobeseden način, postavlja v pozicijo razmišljanja. "Po vsaki repliki imam občutek, da se moraš malo postaviti nazaj, pa premisliti," je povedal.

Liki v igri so posamezniki, ki so rezultat finančne krize, ki je pustila na njih posledice. Zgodba, ki se prične leta 2010 in konča leta 2012, odraža družbo, vzgojeno na izkoriščanju, kar je pripeljalo do slepe ulice: kaj naj se sploh še izkorišča, koga in kako. "In takrat je človek sam s sabo in ti posamezniki se znajdejo sami s sabo, ampak se ne znajdejo sami s sabo. Ta stiska jih pripelje v to 'klavnico', pisarno, kjer delujejo in se ne poznajo med sabo. Ne poznajo se zato, ker ne poznajo sami sebe," je povedal. Odsotnost ljubezni v drami je po njegovih besedah pretresljiva in pripelje v neko tragičnost.

Igrajo Mojca Funkl, Filip Samobor, Nina Rakovec, Anuša Kodelja, Matic Lukšič in Gašper Jarni k. g.

Scenografka je Karin Rajh, kostumografka Špela Ema Veble, avtor glasbe Gregor Strniša, avtor videa Dimitrij Gračner, lektor Martin Vrtačnik in oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik.