Heidi po smrti staršev živi s teto Deto. Ko se teti ponudi dobro plačana služba v mestu, odpelje siroto Heidi k Dedu na Planino. Skrivnostni Ded se je umaknil v življenje visoko v gorah, kjer živi povezan z naravo. Ded in Heidi se hitro navežeta, drug v drugem najdeta družino in ljubezen, po kateri sta hrepenela.

Heidi na Planini spozna tudi prijatelja Petra. Nekega dne se nenapovedano vrne teta Deta in odpelje Heidi v mesto za družabnico bolni Klari. Heidi življenje v mestu ni všeč, saj je polno pravil in omejitev, ki jih pooseblja varuška, gospodična Rottenmeier. Klara živi pod budnim očesom varuške, ki je preveč zaščitniška in ji ničesar ne dovoli. Živi v svetu samih prepovedi, ki naj bi jo obvarovale, v resnici pa ji škodujejo. Heidi je Klarino nasprotje, je svobodomiselna, uporniška, vedoželjna in vztrajna. Prav s svojim upornim in svobodomiselnim duhom spodbudi Klaro, da začne živeti, je zapisano v gledališkem listu.

Po navedbah gledališča je Heidi zgodba o svobodi, ki jo lahko občutimo le v naravi, o sproščenosti, ki jo človek najde v povezanosti z naravo, o uporništvu, vztrajnosti in pogumu, ki so gonilo življenjskih sprememb. Je zgodba o ljubezni in moči ljubezni in priča o tem, da so družina ljudje, ki se imajo radi, si pomagajo in skrbijo drug za drugega, ne glede na to, koliko članov jo sestavlja.

Heidi je tudi zgodba o dveh različnih principih vzgoje, o vzgoji, ki otroka spodbuja, da postane samostojno in odgovorno bitje, čeprav je pot do tja včasih boleča, in vzgoji, ki otroka ščiti do te mere, da iz njega naredi psihičnega in fizičnega invalida.

Švicarska pisateljica Johanna Spyri je pisala o življenju na podeželju, njene knjige so bile namenjene predvsem otrokom, da bi jih s svojimi zgodbami razveselila. Klasični roman mladinske literature Heidi je izšel leta 1881 s podnaslovom Za otroke in tiste, ki imajo otroke radi. Večino njenih del je danes pozabljenih, roman Heidi pa, kljub temu da je bil napisan konec 19. stoletja, ostaja eno najbolj poznanih mladinskih del švicarske literature.

Ustvarjalci predstave so avtorica dramatizacije Tatjana Doma, režiserka Ivana Djilas, avtorica songov Ana Duša, avtor Petrovega songa Branko Završan, dramaturginja Tatjana Doma, scenografka in kostumografka Barbara Stupica, avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač, koreografka Maša Kagao Knez, oblikovalca svetlobe Barbara Stupica in Denis Kresnik ter lektor Jože Volk.

Igrajo pa Živa Selan, Branko Završan, Barbara Medvešček, Urban Kuntarič, Mario Šelih, Jagoda, Damjan M. Trbovc, Beti Strgar, Rastko Krošl in David Čeh.