Gledališka umetnost, nastala iz rituala skupnosti, preseljena na ekran
Po Samoborjevih besedah je gledališka umetnost nastala iz rituala skupnosti, iz potrebe po bližini, po skupnem doživljanju trenutka in se v svojem bistvu ni spreminjala skozi tisočletja. Neposredni prenos pa je, kot je poudaril, popolnoma drugačna izkušnja - je prevod večdimenzionalnega dogodka v dve dimenziji, s katerima je omejen ekran.
"Ker lahko pričakujemo, da se bo izkušnja neposrednih prenosov tudi po koncu zdajšnje zdravstvene krize v nekakšni obliki obdržala, s svojo snemalno ekipo in z režiserji prenosov raziskujemo možnosti nove oblike spletno-odrske umetnosti," je pojasnil in dodal, da njihovo temeljno poslanstvo ostaja predstava v dvorani ali na prostem pred gledalci v živo "in temu bomo vedno posvečali vso svojo energijo".
Ena opaznih razlik pri obeh oblikah se po mnenju ravnatelja ljubljanske Drame kaže v tem, da gledališke dvorane sprejmejo omejeno število gledalcev, neposredni prenos pa te omejitve nima. Vsako predstavo zato lahko ponudijo dvakrat, mogoče trikrat, v primeru krstne uprizoritve Figa so denimo na voljo celo štirje termini, tako da si gledalci lahko izberejo tistega, ki jim najbolj ustreza.
Direktorica in umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) Barbara Hieng Samobor pa je zapisala, da je obdobje koronavirusa prineslo nove oblike realnosti, "nove oblike boja za obstoj". V smislu preživetja "eno ostrejših klofut prav gotovo prejemajo uprizoritvene dejavnosti, je poudarila.
Za livestream nekaterih novih predstav so se v MGL - enako kot mnogi drugi organizatorji doma in po svetu - odločili zato, da ohranijo vsaj del stika z občinstvom. "Moja ocena uspešnosti tega načina prikazovanja predstav je v celoti odvisna od ocene gledalcev. Povratne informacije so k sreči zelo dobre, ljudje so zadovoljni, navdušeni. Kar za vse nas v MGL pomeni delovno zmago in nam daje nov zagon, moč, upanje," je zapisala.
Kakovosten neposredni prenos na splet je drag, ni pa dobičkonosen
Ob tem je poudarila, da kvalitetno izveden neposredni prenos prinese veliko dodatnih stroškov, zato o velikih dobičkih ne moremo govoriti. "A ta hip resnično in iskreno rešujemo predvsem vez z gledalci. Profit ni bistven," je poudarila direktorica in umetniška vodja MGL. Podobno meni tudi ravnatelj ljubljanske Drame: "V poplavi vsebin, ki so na spletu z lahkoto dostopne, seveda ni mogoče pričakovati, da bi gledališče v tem mediju lahko preživelo ali celo ustvarjalo dobiček. Naša prednost je v unikatnem, butičnem dogodku v živo. Tega splet ne more ponuditi."
Za kvaliteten livestream so potrebni vsaj trije snemalci z vsaj tremi kamerami, prilagojeni morata biti tonska in svetlobna postavitev, poleg tega pa se gledališkemu režiserju v primeru neposrednega prenosa pridruži televizijski režiser, ki predstavo sproti kadrira, je pojasnila Barbara Hieng Samobor. V MGL so vse dosedanje prenose pripravili v sodelovanju s platformo Tretji oder, iz vrst filmskih režiserjev pa so k sodelovanju povabili Nejca Gazvodo (Jazz), Klemna Dvornika (Ta obraz) in Barbaro Zemljič (Tišina med nami).
Režiserka je zapisala, da je največja sprememba, ki jo prinaša spletna premiera, umanjkanje živega stika gledalca z igralčevim pogledom, ki smo mu priča v gledališču. "V njem se zrcali živost naših duš. Ko uzremo lik v njegovi polnosti, smo uzrti. Tu se zgodi bližina, rast, transformacija. Tu zagledamo, ugledamo in vidimo drugega s sočutjem, dobrohotnostjo ter milino, vidimo in smo videni. Soočamo se, preizprašujemo, reflektiramo, se odpremo za milost, rast in drugega, gradimo mostove razumevanja drugačnosti skozi sprejemljivost in sočutje," je pojasnila Barbara Zemljič. Na filmu in televiziji živi stik nadomeščajo z objektivi, atmosferami in lokacijami, je pojasnila.
Način igre pri spletni premieri je manj izrazit, saj z objektivi pridemo bližje, je zapisala režiserka. Delno je bilo treba prilagoditi mizansceno, lučno postavitev ter zvok, saj ne gre za klasični televizijski prenos, atmosfera dvorane se vendarle čuti.
Režiserka in s tem avtorica predstave je Nina Šorak, pozicija režiserja spletnega prenosa pa je zgolj poskus zvestega prenosa avtorskega dela v drug medij, kolikor je to mogoče, je zapisala Barbara Zemljič. "Fokus sem usmerjala glede na temo, replike, poudarke ter premike v predstavi. V živo bi imel gledalec vajeti bolj v svojih rokah, zato sem se odločila za dinamični pristop in poskušala pokazati čim več," je povedala ter za neprecenljivo ocenila ogled generalke v živo. "Z Nino Šorak sva se pogovorili, kaj je izvedljivo glede na tehnične omejitve ter režijsko postavitev," je pojasnila.
Postavitve spletne predstave se ne da primerjati s filmsko režijo
Na vprašanje, če se da tovrstno režijo primerjati z režijo filma, je Barbara Zemljič, odgovorila, da absolutno ne. Prej gre za križanca med televizijsko dramo in gledališčem, je menila.
Predstava ni postavljena kot televizijska drama, ta ima svoje scenografske in vizualne zakonitosti, "skušala sem kar se da zvesto slediti igralcem, zgodbi ter režijski postavitvi," je povedala.
"Trenutno z virtualnim pogledom streamingov poskušamo nadomestiti nekaj gledališču nenadomestljivega," je zapisala režiserka, ki meni, da je edini medij, ki to zmore, film. Filmski pristop zahteva enakomerni sistem, daljše snemanje in drugačen, vizualnejši tip pisanja. S svojimi izraznimi sredstvi uspe nadomestiti živi stik igralca z gledalcem. Zato je tako drag, zato nastaja leta, zato je vsak kader premišljen, osvetljen, podprt s spisano glasbo, lovi skozi izreze, rakurze ter objektive, gradira skozi ritem montaže, zgodbo, atmosfero, emocijo, vizualizacijo, je naštela.
"Film nadomešča živi stik tako dobro, da pozabimo nanj, ker v temi kinodvorane postanemo glavni lik, čustvujemo skozenj in vidimo svet skozi podobe, vizure in zvoke, ki jih drugače ne bi živeli. Film trenutno hira, vmes je nepopravljivo obstal, gledališče pa poskuša nadomestiti nenadomestljivo," je še zapisala Barbara Zemljič in svoj zapis sklenila z besedami: "Morda se iz žeje po transformaciji skozi umetnost, ki je trenutno zelo reducirana, kmalu rodita hvaležnost in manjša samoumevnost. Refleksija in zaznavanje potreb naših duš skozi umetnost pa bo, upam, potrjena kot eksistencialna potreba."