Sodobni ples pri nas že dlje časa vzdržuje zanimivo napetost neprostovoljnega ravnotežja. Tako stanje pa ni nekaj samoumevnega; tudi ohranitev tega ravnovesja zahteva konstanten napor in raziskovanja, ki jih ni malo ter prinašajo naboj in zagon celotnemu plesnemu ustvarjanju in njegovi publiki.

V selekciji so nas pritegnila dela, za katera se zdi, da prek poglobljenega, preciznega in hkrati brezkompromisnega ukvarjanja z gibom in njegovim dometom na novo generirajo svojo moč. V tem pogledu je med prijavljenimi predstavami izstopalo kar nekaj del, ki so v tem ali enigmatično sorodnem smislu sovpadla, in iz teh predstav smo oblikovali jedro programa. Avtorji in avtorice so tako izkušeni koreografi kot tisti iz vrst mlajših generacij, kar je posebej razveseljivo. Razbrali smo, da produkcija prinaša ali vsaj obljublja nekaj bistvenega – individualni naboj premišljenih koreografskih praks, eksperimentov in tveganj.

Odločili smo se, da tokrat bolj kot dela, primarno zavezana reprezentaciji in iskanju simbolnih pomenov ter sporočilnosti, izpostavimo dela, ki izstopajo po svojem izhodiščnem imanentnem ukvarjanju z gibom – s formo, s samo materialnostjo, ki razpira pomene. Večkrat so ta dela zastavljena le kot raziskave, brezkompromisno zavezane svojim nalogam, ki proizvajajo intenzitete, pomene, smisle in nesmisle in s tem fascinirajo. To nikakor ni neko novo iskanje plesnega esencializma in avtonomije. Vsak izraz je legitimen. Vseeno smo v tem zbiru partikularnosti videli nek odriv, ki se ne odziva na aktualnost le z neposredno kritičnostjo, temveč obstaja v sili, ki ne popusti, dokler ne preoblikuje teles, misli ... – dokler nekaj neznanega ne preoblikuje v znano, nekaj nevidnega v vidno, dokler ne spremeni nekaj nespremenljivega. Nedvomno gre za signal novega radikalnega empiricizma in potenciranega materializma v umetnosti,  ki verjame v izkušnjo telesa in realno moč odnosov – to je najbrž nekaj, kar je danes tudi širše družbeno izrednega pomena.

Tudi dodatni program je selektorska odločitev. Vanj smo nabrali tiste predstave, ki jih sicer ne moremo brez zadržkov umestiti v takó 'kuratorsko' zastavljen  glavni program, a vseeno tudi te dodatne predstave vsaka po svoje kažejo na določene presežke, ki se nam jih je zdelo nujno vključiti v festival. Bodisi predstavljajo temelj ravnotežja, o katerem smo govorili, bodisi odpirajo neke povsem svoje smeri in smisle, za katere verjamemo, da lahko izjemno obogatijo slovenski plesni prostor. Velja še omeniti, da smo se zaradi letošnjega, še posebej skrčenega programa držali pravila, da se en koreograf lahko predstavi samo z eno predstavo. To je edini dodatni kriterij, ki se nam ga je zdelo vredno upoštevati, saj je le tako mogoče fizični in simbolni prostor na prizorišču sodobnega plesa pri nas pustiti čim bolj odprt, skupen in povezan, kar je danes pomembnejše kot kdajkoli prej.

Gibanica nam predstavlja tisti dogodek, ki v zgoščenem času treh dni zbere moči, okrepi prizorišče in mu daje nadaljnji polet. Je čas, ko združimo energije za skupni cilj in vse nadaljnje boje, ki jih ne bo malo.