Uprizoritev spoštuje Genetovo idejo teatralizacije, ki briše meje med igro in stvarnostjo, služabnikom in gospodarjem, žrtvijo in krvnikom ter drugimi dualizmi, obenem pa prikaže in obsodi družbeno licemerje, ki je danes postalo ne samo sprejemljiva, temveč tudi zaželena oblika obnašanja.

Ukvarja se z razlikami v družbeni hierarhiji: z močjo onih, ki imajo Denar – novega boga našega časa, ki je utopijo nadomestil s poveličevanjem materialnega –, ter s tistimi, ki nimajo ničesar, bi si pa močno želeli pripadati takšnemu novemu svetu. Kako daleč sta služkinji pripravljeni iti, da bi to dosegli? Kje je meja? Kdaj in kako lahko žrtev reagira?

Iz vseh teh vprašanj je razvidno, da se uprizoritev še kako ukvarja s sodobnim človekom, s pogoji, v katerih živimo v času liberalnega kapitalizma, spregovori pa tudi o razredni delitvi, poziciji moči ter o neizbežnih usodah skozi videnje dveh žensk, ki nimata ničesar, ju pa njun družbeni položaj in delo postavljata v nezavidljiv položaj potlačenih, ponižanih in degradiranih.