Frljić je svojo novo gledališko predstavo zasnoval na besedilu poljskega avtorja iz 19. stoletja Wyspianskega, ki priča o zapletenih odnosih med Poljsko in Katoliško cerkvijo. V predstavi ena od igralk simulira oralno zadovoljevanje kipa Janeza Pavla II., ki je ob koncu predstave označen za kip "zaščitnika pedofilov".
Kletev je bila februarja 2017 premierno uprizorjena v gledališču Teatr Powszechny v Varšavi. Kot so marca lani zapisali v SMG, je Kletev, "kot večina predstav omenjenega režiserja zgrajena kot pomenska bomba, ki v trenutku eksplozije lahko sproži širši družbeni performans". Odgovori nanjo in niz protestov po njihovih besedah gradijo naracijo o poljski družbi danes, odkrivajo simptome, ki niso vedno v skladu z uradno oziroma priznano resnico te družbe, okoli česar je mogoče graditi nadaljnji dialog in refleksijo.
Predstava je po njihovem prepričanju "v tem trenutku nastajajočih političnih napetosti, vračanja h konservativnim vrednotam, površnemu populizmu, za katerim se skrivajo različni nacionalizmi, ksenofobija in sovraštvo, kar najboljši primer neposlušnega, kritičnega gledališča".
Sodeč po odličnih kritikah, pozitivnih odzivih strokovne javnosti in ovacijah, ki spremljajo ponovitve, je predstava po zapisu SMG velikanski in dragocen uspeh Gledališča Powszechny, pa tudi poljskega gledališča na splošno.
Poljsko državno tožilstvo je sicer zaradi omenjene predstave sprožilo preiskavo, spremljali pa so jo tudi protesti skrajnih desničarskih skupin, katoliških medijev in poljske državne televizije.
Nocojšnji uprizoritvi v Novi pošti bo sledil pogovor z ustvarjalci. Uprizoritev sodi v novi sklop Gostovanja, ki so ga pri Novi pošti pripravili, da zapolnijo vrzel, ki so jo zasledili glede gostovanj presežkov institucionalne in neinstitucionalne evropske in svetovne scene. Opomnili so, da doslej ni bil mogoč "ogled predstav, ki pretresajo pomembne teme zdajšnjosti in ki to počnejo na uprizoritveno inovativne načine, s čimer širijo obzorja tako občinstva kot lokalnih ustvarjalcev".
Pri Novi pošti menijo, da smo se zaradi "najaktualnejših rezultatov slovenske kulturne politike in splošne klime na področju uprizoritvenih umetnostih v Sloveniji, kjer v zadnjih letih, kljub gospodarski rasti, opažamo izrazito zategovanje pasu, stagniranje in potiskanje na obrobje, smo se počasi, a vztrajno spremenili v veličastno gledališko provinco".