Komedija v treh dejanih Največji frajer zahodnega sveta (The Playboy of teh Western World) Johna Millingtona Synga velja danes za mojstrovino, ob svoji krstni uprizoritvi pa je razburila publiko in izzvala proteste, ker naj bi žalila irski nacionalni karakter, podobo čiste irske ženske in bila preveč nasilna. John Millington Synge je bil nad reakcijami publike razočaran, predvsem zato, ker ga je zavrnila publika, za katero je pisal – katoliški irski srednji razred, igra pa mu je kljub temu prinesla svetovno slavo. Več kot sto let stara komedija v treh dejanjih, kot jo je označil avtor, ni tipična komedija, saj nima srečnega konca, kot osrednji dogodek pa postavlja zgodbo o domnevnem uboju očeta. Komika igre izhaja predvsem iz nasprotja med svetom domišljije, sanj in iluzije (svet Christyja Mahona) in svetom surove realnosti, kjer ni prostora za domišljijo (svet vaščanov).

Synge je med letoma 1903 in 1905 večkrat obiskal polotok West Kerry (v grofiji Kerry na jugozahodni obali Irske) in divje, nerazvite in revne predele grofije Mayo na severozahodu Irske. Svoja popotovanja je popisal v številnih člankih, ki so bili objavljeni v The Shanachie in v dnevnem časopisu Manchester Guardian. W. B. Yeats je menil, da so ti potopisi veliko slabši od tistih v dnevniškem potopisu Aranski otoki (The Aran Islands) in da ne bi smeli biti objavljeni. Kljub temu pa so zelo pomembni, saj pričajo o genezi Največjega frajera zahodnega sveta. V zvezku št. 52 najdemo osemnajst strani zapiskov o grofiji Mayo, analize dramskih del Racina in Molièra ter zgodnje orise komedije Največji frajer zahodnega sveta.

Fizično nasilje in nenavaden govor, ki ju je Synge opazil v grofijah Kerry in Mayo, sta našla svoje mesto prav v Največjem frajerju. V grofiji Kerry je videl mlade ženske, ki so božale in ljubkovale roke in obraz moškega, ki so ga vrgli z voza; njegov obraz je bil popolnoma krvav, žensk pa to ni motilo, zdelo se je, kot da jih njegovo stanje celo privlači. Zahod Irske, še posebej Mayo, je Synga pritegnil prav zaradi nasilja in brezzakonja med irskimi kmeti. Ti predeli so bili vedno znani po nasilju in hudi revščini. Prav v Mayu je Johnov brat Edward razlastil cele zaselke najemnikov. Razlaščeni kmetje so se kruto maščevali in pohabljali živino in ovce posestnikov. Na to se nanaša omemba Marcusa Quina v Največjem frajerju, ki je dobil šest mesecev zapora, ker je pohabljal jagnjeta.

Synga je pretresla tudi revščina, ki jo je videl v teh predelih, predvsem škoda, ki jo je le-ta naredila ljudem, ki so živeli v izredno slabih bivalnih pogojih in v nenehnem dežju in megli. Pod vtisom divjine, revščine, nasilja, propada in brezzakonja zahodne Irske, je začel pisati svojo 'ekstravagantno komedijo'. V enem izmed osnutkov, v farsi Morilec (The Murderer (A Farce)), je bil začetek postavljen na polje s krompirjem, kjer je Christy napadel očeta. Synge je igro dolgo časa pilil in popravljal, saj je o njej začel razmišljati že leta 1904, nekatere dele zadnjega dejanja je popravljal več kot enajstkrat. Eden izmed naslovov igre je bil tudi Murder Will Out, or the Fool Of the Family (Resnica bo prišla na dan ali Družinski norec) in The Fool of Farnham (Norec Farnhamski) dokler se ni odločil za domiseln dvoumen naslov The Playboy of the Western World. Oktobra 1906 je pisal Yeatsu, da piše najdaljšo igro, kar so jih naredili v Abbey Theatru in da je na nekaterih mestih precej težka.

Osrednji dogodek v Največjem frajerju se nanaša na resnični dogodek, ki mu ga je opisal starec na Aranskih otokih. Synge ga je zabeležil v svojih potopisnih zapiskih. Njegova verzija dogodka v komediji je veliko bolj kruta in nihilistična od pripovedi z Aranskih otokov. Starec mu je povedal zgodbo o moškem, ki je v navalu jeze in strasti ubil svojega očeta, zatekel se je na Aranske otoke, kjer so ga domačini skrili pred policijo, dokler ni pobegnil v Ameriko. Synge je kot pojasnilo k zgodbi zapisal, da je na zahodu težnja pomagati kriminalcem popolnoma univerzalna zaradi tega, ker so tamkajšnji prebivalci pravico in zakon povezovali z osovraženo angleško sodno oblastjo, poleg tega pa so otočani ostali nepodkupljivi, kljub nagradi, ki je bila razpisana za zločincem.

Synge je dogajanje prestavil v divjo obmorsko vas v grofiji Mayo, ki leži na zahodu Irske. Irski zahod naj bi bil avtentičen in prvinski v primerjavi s poangleženim vzhodnim delom. Preplašen, nesamozavesten fant, ki z enim zamahom lopate ubije svojega očeta, se po enajstih dneh bega pred zakonom zateče v zanemarjeno podeželsko krčmo s koncesijo za točenje in uživanje žganja in piva. Tam ga primitivni in pijani vaščani povzdignejo v junaka. Synge je zgodbo z Aranskih otokov za potrebe komedije radikalno spremenil. V zgodbi z Aranskih otokov je očetomor morilcu oproščen, v Največjem frajerju pa je očetomor poveličevan, morilca pa povzdignejo v junaka. Christy Mahon ubije očeta in zato požanje neizmerno občudovanje vaščanov in vaških punc, zanj se resno vnameta kar dve ženski. V zgodbi z Aranskih otokov so bili otočani nedolžni in idealizirani, v Največjem frajerju pa so vaščani pijani, primitivni, divji, kruti, razuzdani, telesno pohabljeni, brez vrednot in morale: zaripli Linahan škili na eno oko; Patcheen je hrom na eno nogo; Daneen Sullivan je žandarju iztaknil oko; Marcus Quin je pohabljal jagnjeta; vdova Quin je ubila svojega moža; Jimmy Farrell je obesil svojega psa, ker ni hotel plačati davka zanj, in ga pustil, da se je tri ure davil; fantje v vasi so enkrat ujeli norca in ga kamenjali, dokler ni zbežal in se utopil v morju; Sara Tansey pa se je enkrat odpeljala deset milj daleč, da bi videla moža, ki je odgriznil nosnico angleški gospe. Mladi Shawn Keogh, bratranec Pegeen Mike in njen bodoči mož, je strahopeten in potuhnjen kmet, ki se boji boga in trepeta pred očetom Reillyjem, Synge ga je v pismu Stephenu MacKenni¹ opisal kot enega iz brezbožne množice, svinjo debelega obraza in prepotenih las.

Največji frajer zahodnega sveta ni idealizirana podoba preprostih irskih podeželanov, ki so bolj krepostni in pošteni kot njihovi angleški gospodarji. Synge v komediji naslika svet pijanstva, nasilja in brezzakonja v grofiji Mayo. Njegov svet zahodne Irske ni niti malo podoben idealizirani podobi Irske, ki jo je razglašala republikanska stranka Sinn Féinn, ki se je zavzemala za neodvisno združeno Irsko s samostojno vlado. Pripadniki stranke so povzdigovali podobo krepostnega, urejenega, plemenitega, hrabrega in poštenega irskega moškega in podobo skromne, zadržane, obvladane, preproste, nežne in zveste irske ženske. Pegeen Mike ni prikazana kot čista irska ženska, ampak kot ženska, ki se prepusti želji po moškem in ga na koncu izda in zavrže. Junaki Največjega frajerja so hinavski, nasilni in pijani, v enem trenutku poveličujejo morilca in njegov zločin, v naslednjem hipu pa ga zavržejo in mučijo. Pripravljeni so ga predati oblastem samo zato, ker se ustrašijo, da bi si zaradi dejanj svojega nekdanjega junaka lahko nakopali težave, ne pa zato, ker je njihov junak storil zločin nad lastnim očetom.

Junaštvo, povezano z nasiljem, in spolnost sta bili Syngovi zelo priljubljeni temi. V Največjem frajerju v ospredje postavlja čar nasilja, ki je uporabljeno proti zatiralcu: Christy Mahon ubije očeta, ker ga je ta vse življenje maltretiral. Moški so nad njegovim nasilnim dejanjem navdušeni, z njim si prisluži njihovo spoštovanje in sprejmejo ga medse, tudi ženske popolnoma obnori divji moški z juga, ki je ubil svojega očeta, kar govori o tem, kako privlačno je nasilje za malodušne ljudi v disfunkcionalnih družbah: nasilnež pooseblja vse tisto, kar oni nikoli ne bodo in zato lahko vanj projicirajo vse svoje želje.

Synge poskrbi za nepričakovan obrat: svojega junaka vaščani občudujejo in poveličujejo, dokler je njegov uboj samo zgodba, ko pa se v krčmi pojavi njegov oče, Stari Mahon, in se Christy spravi nanj, da bi ga ubil pred njihovimi očmi, vaščani Christyja zavržejo.

Synge je publiko, med katero je bilo veliko aktivnih članov stranke Sinn Féin, postavil pred dilemo: eno je pripovedovanje zgodb o junaštvih Irske in poveličevanju sporov med Irsko in Anglijo, popolnoma druga stvar pa je, ko zares ubiješ človeka. Kot pravi Pegeen na koncu igre – kako velika je vrzel med srhljivo zgodbo in podlim dejanjem.

Yeats, Lady Gregory in celotna gledališka ekipa so ob prvem branju igre izrazili zaskrbljenost zaradi uporabe nizkega jezika in nasilja. Synge je v igri uporabil jezik, s katerim bi se irska publika identificirala; izhajal je iz pogovornega jezika, jezikovnih fraz in ljudskega žargona. Producent Fay ga je poskušal prepričati, naj iz Pegeen naredi spodobno in prijetno podeželsko dekle in iz igre črta prizor, ko Pegeen ožge Christyju nogo, vendar ga Synge ni ubogal.

Lady Gregory je 14. januarja 1907, ko so potekale vaje za uprizoritev Največjega frajerja zahodnega sveta, zapisala: Zdi se mi, da se začenjamo boriti za svoja življenja. Ne smemo narediti nobene napake. Vodstvo gledališča je bilo glede uprizoritve zelo zaskrbljeno in zato niso nikomur dovolili, da bi si prišel ogledat vaje za predstavo, kar ni bilo v navadi. Lady Gregory je bila mnenja, da je v igri preveč kletvic, ki so igro pokvarile, in da je igra predolga. Kljub pomislekom, ki jih je gledališka ekipa izrazila ob prvem branju, nihče ni pričakoval takšnega razburjenja, ogorčenja in zgražanja v razprodani dvorani gledališča, kot je bilo ob krstni uprizoritvi v soboto, 26. januarja 1907.

Na večer krstne uprizoritve je imel Yeats v Aberdeenu na Škotskem predavanje, kamor je prejel telegram Lady Gregory: Frajerju gre zelo dobro. Ob enih ponoči je prejel še en telegram: Publika je ponorela ob besedi 'spodnja srajca'. Naslednji dan, v nedeljo, 27. januarja 1907, ni bilo predstave. V ponedeljek popoldan se je Yeats vrnil v Dublin ravno pravočasno, da je videl, kako se je v dvorani posedla publika pred začetkom predstave. Prišlo je le kakšnih osemdeset ljudi, dvorana pa jih je sprejela več kot petsto. Če je na sobotni predstavi publika izžvižgala del predstave, nad katerim se je zgražala, so v ponedeljek zvečer začeli svoje nezadovoljstvo nad igro kazati že takoj na začetku. Takoj ko se je dvignila zavesa za začetek igre, je štirideset ljudi v parterju, ki jih je Yeats prepoznal kot pripadnike stranke Sinn Féinn, začelo topotati z nogami, žvižgati in vpiti. Zganjali so neznosen hrup, da bi preglasili igralce. Willie Fay, ki je igral Christyja, je prekinil predstavo in publiki povedal, da sam prihaja s področja Mayo in da je pošten človek. Občinstvo je pozval, naj predstavo spremljajo v tišini ali pa bodo poklicali policijo. Publiko je to še bolj razjezilo. Posredovati je morala policija, ki je mirno stala v dvorani, publika pa je še bolj ponorela. Lady Gregory in Synge sta pozvala policijo, naj odide. Med žvižganjem in vpitjem so igralci odigrali predstavo do konca.

Nemiri so se nadaljevali tudi v torek. Lady Gregory je prosila nečaka, naj na predstavo pripelje nekaj sošolcev iz atletskega krožka iz Trinity Collega, ki bi v primeru napada na oder lahko pomagali. Lady Gregory je pozabila, da so skupine pijanih študentov iz Trinity Collega že od osemnajstega stoletja dalje uporabljali, da so izzivali gledališke nemire.

Pred začetkom predstave je na oder prišel Yeats in prilil olja na ogenj z najavo, da bo naslednji ponedeljek javna razprava na temo Največjega frajerja zahodnega sveta in svobode gledališča. Povedal je še, da nima nihče pravice motiti tistih, ki so prišli v gledališče zato, da bi slišali predstavo, da bodo igrali, dokler se jih bo slišalo, in da imajo gotovo več potrpljenja kot publika. Po 21.03 so začeli tretjič igrati predstavo. Publika je predstavo najprej spremljala mirno, ko pa je na oder stopil Christy, so začeli topotati z nogami, vpiti in zganjati čim glasnejši hrup. Nemir se je stopnjeval, dokler Lady Gregory, Yeats in Synge niso poklicali policije, ki je že bila v zaodrju. Nekdo iz občinstva je predlagal, naj policija aretira Christyja, ker je umoril očeta, in publika je izbruhnila v krohot. Vodstvo gledališča je pomagalo policiji, da so iz publike izločali moteče posameznike, nekatere so napodili, druge zaprli. V takem vzdušju so igralci odigrali predstavo, zavesa se je nekajkrat spustila, ko se igralcev sploh ni več slišalo, končno pa je zavesa padla ob 22.30. Ob koncu predstave so med občinstvom istočasno peli God Save Ireland (katoliški nacionalisti v najcenejših prednjih vrstah, nižji srednji razred) in God Save The King (zgornji srednji razred, večinoma unionisti, ki so sedeli na dražjih mestih). Največji frajer zahodnega sveta ni povzročil le konflikta med publiko in odrom, temveč tudi konflikt med razdeljenim srednjim razredom.

V sredo in četrtek je bilo občinstvo zaradi navzočnosti policije mirnejše. Pripadniki Sinn Féina so o igri zapisali, da ni dovolj politična, da je nemoralna, in jo označili kot ničvredno in nečloveško zgodbo v najbolj umazanem jeziku, kar ga je bilo kdaj slišati z odra. Pripadniki Sinn Féina so bili razburjeni tudi zato, ker naj bi igra žalila irsko žensko, njeno krepost, irsko oliko, gostoljubje in dobroto. Po mnenju irskih nacionalistov nobena krepostna irska ženska ne bi pod svojo streho sprejela morilca, ga povzdignila v junaka in se zapletla z njim v ljubezenski odnos. Ženske v Frajerju so neizživete in zdolgočasene, moški v vasi jim niso dorasli in zato željno čakajo na junaka, ki ga prepoznajo v Christyju, da bi potešil vse njihove sanje, želje in pričakovanja.
Mlada Pegeen Mike ob Christyju prelomi obljubo, ki jo je dala bratrancu Shawnu, in odpove dogovorjeno poroko. Uživa v Christyjevih poetičnih besedah, ob njem se prebudi kot ženska in se je za svojega junaka pripravljena tudi boriti. Pegeen ni čista, ponižna, bogu predana irska ženska, ampak je poganska hči svojega očeta, ima oster jezik, je groba, kruta, brez sočutja in preračunljiva, saj se namerava poročiti z bratrancem Shawnom predvsem iz materialnih koristi.

Njena tekmica je Vdova Quin, ki je zaradi umora moža izločena iz vaške skupnosti. Je zrela mlada ženska, ki je obsojena na samoto, na življenje brez moškega, saj se je vaški moški bojijo. Tudi vdova se vname za Christyja. Čeprav kmalu sprevidi njegovo 'junaštvo', mu stoji ob strani in si želi pridobiti njegovo naklonjenost. Edino ona je zmožna predane ljubezni, ki pa ji je nezreli Christy ni sposoben vračati.

Največji frajer zahodnega sveta je bil, sodeč po izgredih, popolno nasprotje temu, kar je publika in med njo zbrani nacionalisti pričakovala od predstave v Irskem nacionalnem gledališču, kjer naj bi bil irski narod spodobno prikazan v luči, kot ga je predpisovala takratna stroga viktorijanska morala, jezikovno čistunstvo in krščansko usmerjeni pogled na irsko žensko, njeno vlogo v družbi in družini.

V obdobju med 18. in 20. stoletjem sta irska družba in rimskokatoliška cerkev postavili irsko žensko v center irske kulture in ustvarili mit o čisti irski rasi, vsa odstopanja so bila strogo kaznovana. Ženske, ki so na kakršenkoli način kršile strogo določene spolne norme, so v močno patriarhalni družbi predstavljale odklon od idealne podobe irske ženske. Rimskokatoliška vera je bila tako močno integrirana v zavest irskih državljanov, da so starši v strahu pred sramoto svoje hčere sami pošiljali v posebne ustanove, magdalenske domove, in se jih odrekli.
Številnim različnim interpretacijam igre je skupna oznaka, da tiči osnovni konflikt v dvojnosti med sanjami in resničnostjo; iluzijo in realnostjo, izmišljijo in resničnim dogajanjem; v prepadu med resničnostjo in podobo resničnosti v človekovi domišljiji, ki si jo človek ustvari predvsem zato, da bi se potolažil in se lažje prebil skozi turobno, dolgočasno življenje.

Christy je mlad, nesamozavesten, plašen fant, brez izkušenj z ženskami. Po merilih očeta ni pravi moški, saj ne pije, ne kadi in se izogiba ženske družbe. Je lenuh in sanjač. V vaško krčmo se zateče po večdnevnem begu, peče ga vest, utrujen je in prestrašen. Pride med ljudi, ki so izgubili stik s tradicijo, nimajo več svojih junakov, vsa njihova junaštva so preteklost. Prihod skrivnostnega mladega tujca, ki je ubil očeta, jim ponuja možnost, da bi lastno zgodbo obudili kot junaško zgodbo. Vanj projicirajo vse svoje želje in iz njega ustvarijo junaka, ki bi osmislil njihova brezsmiselna življenja. Christy sebe nima za junaka, takega ga vidijo vaščani. Na začetku, ko prizna uboj očeta, ne laže in ne manipulira. Šele reakcije vaščanov in Pegeen Mike mu ponujajo popolnoma novo sliko o njem samem. Ta nova junaška podoba je tako privlačna, da se ji ne more upreti in jo sprejme za svojo. Vaščani hrepenijo po junaku, ki bi osmislil njihova življenja in Christyja naredijo za človeka, kakršen v resnici ni. Christy začne zgodbo o uboju očeta ponavljati, jo napihovati skozi poetično govorico laži in začne v svoji zgodbi uživati. Sam sebi začenja verjeti, da je največji frajer zahodnega sveta, popolnoma nepričakovano odkrije svojo močno seksualno energijo, ki v resnici izhaja iz njegovega govorjenja, poetičnega laganja in izmišljevanja.

Uspešen pripovedovalec zgodb je izviren, vzdržuje in stopnjuje napetost zgodbe, spretno uporablja pripovedni jezik ne glede na resničnost zgodbe. Christyjeva zgodba o uboju očeta preraste v junaški mit, njegov domišljijski svet se vedno bolj razrašča. Iz preplašenega, nesamozavestnega fanta se rodi samozavesten in samovšečen moški, vaščani imajo radi njegovo pripoved o junaštvu, ne pa resničnega dejanja uboja očeta. Christy uspešno napihuje svojo zgodbo in vprašanje je, do kakšnih razsežnosti bi se njegova zgodba razrasla, če se v krčmi ne bi pojavil njegov oče. S prihodom Starega Mahona se Christyjev sanjski svet sesuje in vaščani ga prepoznajo kot lažnivca; razočarani so, ker njihov junak ni pravi junak. Iz junaških sanj padejo v kruto realnost, ki jim ni všeč. Christy jim je s svojo junaško zgodbo vlival upanje na drugačno prihodnost, ki se s prihodom Starega Mahona razblini. S tem se podrejo njihove sanje v boljšo, junaško prihodnost, spet so postavljeni nazaj v realnost, v svoja bedna življenja, ki jih ne znajo osmisliti.

V upanju, da lahko spet postane največji frajer zahodnega sveta, še enkrat, tokrat pred očmi vaščanov, dvigne roko nad očeta. Tokrat njegovo dejanje ni več za junaštvo, ampak nasilno dejanje. To vaščane dokončno odvrne od Christyja, saj morilec očeta ni veliki junak, ki so ga pomagali ustvariti. Junaška zgodba se razblini, vaščani, pahnjeni v sivi vsakdan, se divje znesejo nad Christyjem.  Spoznajo, da njihov junak ni tak, za kakršnega so ga imeli, ni niti blizu podobi, ki so ga iz njega ustvarili, in zato ga morajo pretepsti, izločiti, morda celo obesiti.
Na  koncu uspe Christyju z očetom, ki še tretjič vstane od mrtvih, pobegniti. Oče in sin se ne vrneta v življenje, ki sta ga živela, ampak se odločita, da bosta odšla v svet in se krohotala, kadar bosta pravila zgodbe o pokvarjenosti Maya in o tukajšnjih bedakih.

Igro Največji frajer zahodnega sveta so po Syngovi smrti začeli igrati kot komedijo, kot jo je avtor označil. Stari Mahon je postal manj krvav, Christy bolj igriv, lahkotnejši, šarmantnejši in dobrovoljnejši v primerjavi s krstno uprizoritvijo, ki je bila preresna in skoraj temačna. Igra je, ker se zabrišejo meje med resničnostjo in fantazijo in se glavni junak pred publiko spremeni iz fanta v junaka, nepredvidljiva, nekonvencionalna in grozljivo aktualna. Danes, ko ni velikih junakov, ko izgubljamo stik z lastno tradicijo in zgodovino, ko se sprašujemo o lastni identiteti, ko se na novo vzpostavlja vrednostni sistem naroda, ko smo izgubljeni, prestrašeni, brez trdnih načel in prepričanj, brez lastnega mnenja in resnice, je vsak lahko junak. Junaki se formirajo z lepimi besedami, obljubami, s praznim govoričenjem, z razgaljanjem lastne intime, lažmi in manipulacijo. So embalaža brez vsebine, reklama samim sebi. Instant frajerji. Vsaj za en dan. Slava je hitro minljiva, junaki pa rastejo kot gobe po dežju. Tako kot hitro vzniknejo, so tudi hitro pozabljeni. Sploh ni važno, kakšni so v resnici, samo da so nam všeč, da govorijo to, kar želimo slišati. Vsaj za en dan, za pet minut. Potem jih zavržemo, zamenjamo, po potrebi na novo povzdignemo, v novi embalaži s staro vsebino, v stari embalaži z novo vsebino ali še vedno brez vsebine. Saj ni važno, samo da nam ponujajo upanje na boljšo prihodnost. Na srečo je naš spomin zelo kratek, največjih frajerjev zahodnega sveta, malih nakladačev, sleparjev, lažnivcev, bleferjev, ki jih povzdigujemo v junake, pa na pretek.


1 Stephen MacKenna (1872–1934) je bil pomemben irski prevajalec Plotina, njegovi sodobniki so ga imeli za enega najboljših prozaistov tistega časa.

Literatura:
Maja Borin. John Millington Synge. Dramski prispevek k preporodu irskega gledališča in uprizoritve Syngovih del na odrih slovenskih profesionalnih gledališč. Diplomsko delo. Ljubljana: AGRFT, 2007.
Eugene Benson. J. M. Synge. London: The Macmillan Press Ltd, 1982.
The Cambridge Companion to J. M. Synge. Cambridge: Cambridge University Press, 2009.
Nicholas Grene. Synge, A Critical Study od the plays. London: The Macmillan Press Ltd, 1979.
W. J. McCormac. Fool of the Family, A Life of J. M. Synge. London: Weidenfeld & Nicolson, 2000.
John Millington Synge. The Playboy of the Western World and Other Plays. New York: Signet Classics, 2006.
John Milington Synge. The Complete Works of J. M. Synge. Hertfordshire: Wordsworth Poetry Library, 2008.
John Milington Synge. Collected Works, Volume IV, Plays, Book II. London: Oxford University Press, 1968.




Iz gledališkega lista uprizoritve