Intervju z režiserjem Borisom Kobalom

Boris Kobal je režiser, igralec, satirik, pisatelj in dramatik, avtor številnih satiričnih kabaretov. Leta 1980 je začel v SSG Trst, kasneje pa je režiral v večini slovenskih gledališč. Podpisal se je pod približno sedemdeset gledaliških režij, je avtor več dramskih besedil, tudi igralec in TV-voditelj. Deset let (1997–2007) je bil direktor in umetniški vodja MGL-ja, v lanski sezoni eden izmed umetniških vodij SSG Trst. V svojih režijah in besedilih je vedno aktualen in političen. Je eden redkih satirikov v slovenskem prostoru, ki je televizijsko občinstvo navduševal v satirični oddaji TV Poper.

Na celjski oder postavljaš prvo slovensko uprizoritev uspešnice ameriškega sodobnega komediografa Kena Ludwiga, komedije Sleparja v krilu. Kaj te najbolj vznemirja pri uprizarjanju tega besedila?

Gre za spretno napisano komedijo. Čeprav je avtor Američan, gre za igro angleškega tipa, z dokaj močno angleško noto, ki sva jo midva spremenila v slovenskemu prostoru bolj sprejemljivo splošno noto*. K uprizoritvi te komedije me je najbolj pritegnila zasedba, predvsem mlajši del igralske ekipe, s katerim še nisem delal. Lahko rečem, da zelo kvalitetno delamo in smo zelo dobra ekipa. Eden od smislov režiserskega dela, poleg tega da na oder postaviš besedilo, je gotovo tudi delo z igralci. To mi je v veselje. Kontinuirano že tretjič delam v SLG Celje in se imam lepo.

Režiser, dramatik, igralec, satirik, v kateri izmed teh vlog se najbolje počutiš?

Ponavadi v tisti, v kateri se znajdem. Pogosto se zgodi, da se vse te vloge združijo v eno, ker pač nastopam oz. igram na podlagi svojega besedila, ki ga po svoji zamisli tudi uprizorim, se pravi, da gre tudi za neke vrste režijo.

Zdi se, da ti preplet teh vlog ustreza.

Ja, mi ustreza, predvsem v trenutkih, ko moram sam zase kaj napisati, kadar imam občutek, da proizvajam samega sebe. Takrat mi je všeč ta avtorski pristop, da sem vse v eni osebi.

Kako povezuješ delo igralca in režiserja? Meniš, da mora dober režiser imeti igralske izkušnje ali vsaj igralsko žilico?

Obstajajo režiserji, tako pri nas kot v tujini, ki nimajo igralskih izkušenj, pa so izvrstni režiserji. Tako da igralska izkušnja za režiserja ni nujna. Sam sicer menim, da je dobro, če si kot režiser seznanjen z igralskim delom. Naša Akademija nudi neko malo preizkušnjo tega, da režiserji na začetku študija delajo to, kar delajo igralci. Da se kot režiser znajdeš v isti situaciji kot igralec in da greš skozi isto izkušnjo. Kdor se želi ukvarjati s psihoanalizo, mora tudi sam skozi ta proces, in tu gre za nekaj podobnega. Ko sem bil na Akademiji, smo v prvem letniku imeli predmet IDR; to je igra, dramaturgija, režija. In to vsi, celo filmski režiserji. Njim bi sploh priporočal, da bi kdaj stopili na oder in se malo ukvarjali z igro. Gotovo so take izkušnje dobre in kolikor sem informiran, se to še zdaj vsaj na nek indirekten način na Akademiji počne. Mislim, da je igralska izkušnja za režiserja pozitivna, kar pa ne pomeni, da mora režiser imeti igralski talent. Režiser mora iti skozi vsaj približno tak mentalni proces, kot gre igralec, kadar dela vlogo. Na ta način imaš boljši vpogled v to, kaj vse se igralcu mota po glavi v neki fazi njegovega dela in znaš mogoče kot režiser k temu boljše pristopiti ali pomagati. 

Si eden redkih slovenskih satirikov. V kakšni formi je slovenska satira?

V nikakršni. To je žanr, ki se ga pri nas ne goji in se ga celo podcenjuje. Ne goji se ga iz razlogov, ki sem jih že neštetokrat naštel – ne goji se ga zaradi občutka strahu, sploh danes, ne goji se ga zaradi občutka notranje nesvobode. Za satiro je značilna notranja svoboda, poleg tega pa je za satiro nujno imeti stališče. Najbolj sovražim, kar je tipično za današnji čas in s čimer se hvalijo na RTV Slovenija, da so naredili oddajo, v kateri je bila satira uravnovešena, kar pomeni, da so udarili malo po desnih in malo po levih. To ni nobeno stališče. Satiro je proizvedla levica in satira je v večinski domeni levice, sam ne poznam nobenega desnega satirika. Človek z jasnim stališčem, z jasnim zornim kotom sveta pove svoje mnenje z imeni in priimki, kar se za satiro kdaj pa kdaj spodobi. In potem ima druga stran možnost odgovoriti s svojega zornega kota. Nikakor pa ne moreta sobivati v istem trenutku dva različna zorna kota, da zadostimo nekemu pravilu, da naj vsak malo "dobi po gobcu". To je oportunizem.

Ali na slabo stanje satire vpliva značaj slovenskega naroda, stanje našega duha? Slovenci se ne znamo smejati na svoj račun.

Sebi se zelo težko smejimo.

Si neke vrste osamelec slovenske satire. Ti pri satiričnem delovanju pomaga tvoj mediteranski temperament?

Bolj kot temperament mi pomaga učna ura, ki sem jo dobil z leti opazovanja in preučevanja satire v Italiji in tudi drugod. Predpogoj za dobro satiro je bil, da so Italijani najprej sami sebe postavili pod vprašaj. Začeli so se spraševati, kakšni so v odnosu do vojne, denarja, hrane, religije, politike. In so se na ta način očistili. Tudi Angleži imajo izvrstne satirike in humoriste. V Sloveniji je stanje duha stanje hlapčevstva. Zato je Cankar še zmeraj tako neverjetno aktualen. Ne samo zaradi njegovih Hlapcev, ampak zaradi njegovega celotnega razmišljanja o slovenski duši. Danes bi njegove Hlapce morali prevesti z izrazom "riti", mislim, da je to bolj primerno. Hlapec ima kljub vsemu neko svojo digniteto, rit pa je ne more imeti. Rit je rit.

V tvojem obsežnem režijskem opusu so tako sodobna kot klasična besedila, žanrsko pa se raztezajo od drame do komedije. Kljub temu da si na oder postavili več odmevnih uprizoritev "resnejših" žanrov, veljaš za režiserja komedij.

Na žalost, ja.

Zakaj se je to zgodilo?

Ne vem. Ljudi radi popredalčkamo, malo pa se popredalčkamo tudi sami. En del mojega opusa je vendarle s področja komedije in so si ljudje rekli: "Ta zna mogoče delati komedije." Pa nisem edini, da ne bo pomote. Pri svojih letih, ko imam za sabo približno sedemdeset režij, težko prepričam neko gledališče, da bi rad delal, recimo Kralja Leara ali Antigono. Imam občutek, da me ne jemljejo resno in si mislijo: "Ta pa res ne more narediti Antigone. A se bomo pri Antigoni režali?" To me včasih malo boli.

Ustvarjalcem se s takim popredalčkanjem zgodi velika krivica.

Ja, enako se dogaja igralcem. Res je sicer, da se moraš s komedijo roditi, da te mora narava malo obdariti s smislom za komedijo, ki se ga je težko naučiti. Imamo imenitne igralce, ki so vso kariero igrali resne tragične in dramske vloge, za katere sem prepričan, da nosijo v sebi klico komedije, celo želijo si je. Ampak kdo bo gledal nekoga, ki je igral vse od Hamleta do Ojdipa, v komični vlogi? Skozi te aspekte se dela krivica tudi komediji. Ves čas se ji je delala krivica in ves čas se je pomanjševalo pomen tega žanra, za katerega vsi vemo, da ga je težko dobro narediti.

Eden večjih problemov v slovenskem prostoru je, da je komedija še vedno sinonim za bulvar, čeprav ima komedija številne, tudi bolj "resne" podzvrsti.

Komedija ima bistveno širši diapazon kot drama. Dramski žanr je zelo enoten. Komedijski žanr pa ima zelo široko paleto, od bulvarja, satire, do situacijske, karakterne ali izključno verbalne komedije.

Če bi pisal o aktualnem dogajanju v Sloveniji, za kateri žanr bi se odločil?

Mislim, da bi uporabil določen koktajl tragikomedije. Smeh je osvobajajoč, smeh je ventil, skozi katerega lahko poveš zelo kruto resnico. Težko si predstavljam sproščen smeh, ampak smeh bolj grenke narave. Smeh je osvobodilen. Tako kot so rekli študentje tistega daljnega leta 1968, ko so gledali razne politike: "En smeh vas bo pokopal."

Trenutno se dogaja velik napad na kulturo, znotraj tega tudi na gledališče. Kakšno družbeno moč ima danes gledališče?

Gledališče se danes obrača v izključno politično. Politično pomeni zelo širok pojem, pomeni pogled na svet skozi aspekt etičnosti, ki je danes ni več. Ko govorim o politiki, ne govorim o ideologiji. Mislim, da smo ideološko izpraznjeni, nimamo neke ideje ali izma. Politično pomeni denunciacija; pomeni pokazati, ne pomeni dajati odgovorov, ampak odpreti vprašanja. To se mi zdi tudi vloga satirika. Da ne daje odgovorov, ampak skozi svoje stališče še bolj nazorno odpre vprašanje. Počasi se ta političnost ali pa, če gledamo širše, socialni moment vrača v gledališče. Trenutno je nekaj predstav, ki to potrjujejo, in tudi sam razmišljam, da bi se lotil nečesa takega. Problem je, da se stvari ustavijo pri umetniških vodjih, ki se sprašujejo, kdo bo to gledal. Danes smo vsi v paniki. Podlegli smo politiki sprožilcev te panike in strahu. Režejo nas, strah nas je, da nas bodo ukinili. Če nas zapusti še publika, je z nami konec. Publika je bila vedno naš adut, naš zaveznik. Tako kot ima tudi politika svojega zaveznika, volivce. Tudi politiki imajo svoje strahove, strah jih je namreč, da jih ne bomo več volili. Ne posameznik, ampak da se bo korpus volivcev odločil za obstrukcijo, da množično ne gredo na volitve, da jih ni. Tega je vedno več, ne samo pri nas. Tudi politika mora počasi razmisliti o tem, da bo ostala brez svojih gledalcev, če smo mi volivci njihovi gledalci.

Mogoče pa je gledališče kljub nizki ceni vstopnic predrago. Ljudje pač delajo selekcijo: kaj bodo dali v lonec, bodo šli v gledališče, bodo šli v kino, bodo kupili knjigo, bodo oblekli otroka. Po drugi strani pa imamo primer Cankarjevega doma, kjer so bile najdražje vstopnice za nastop Ane Netrebko po dvesto evrov takoj razprodane.

Gre torej tudi pri umetnosti v smer, da bo namenjena le še elitam?

Upam, da ne.

Kaj pa bo ostalo za neelito?

Če boš imel denar, boš kupil zgoščenko ali pa si boš koncert pogledal na YouTubu ali pa ukradel s spleta, kar pomeni, da boš ostal doma. In to je trenutek, ko nastopi največji problem. Gledališki ljudje smo ves čas stavili na edinstvenost gledališča v primerjavi z drugimi zvrstmi umetnosti, da je to živa umetnost, kjer živ človek govori živemu človeku. Danes je v določenih generacijah potreba po tem, da srečaš živega človeka, vedno manjša. Danes komuniciraš po različnih socialnih omrežjih, celo seksaš lahko virtualno. To je zelo razbremenjujoče, nimaš nobenih obveznosti, ko ti ne paše več, ugasneš računalnik. Za obisk gledališča pa moraš oditi ven, se obleči, kupiti vstopnico ... Obisk gledališča že zahteva nek napor. Tudi kino dvorane so vedno bolj prazne, saj lahko vse brezplačno pokrademo s spleta.

Kakšna je torej prihodnost mladih slovenskih umetnikov?

Mislim, da so mladi slovenski umetniki z vseh področij popolnoma brez perspektiv, vsaj jaz je ne vidim. Sploh s potezami, ki se obetajo – z odpuščanjem, z zapiranjem tega prostora. Najhujše, kar se dogaja tej mladi generaciji, je, kar se naši generaciji v grdi Jugoslaviji ni, da je oblast v zadnjih nekaj letih umetnike prikazala in nas prikazuje kot parazite te družbe. Mi smo trakulje, ki smo se prisesale zdravemu organizmu in mu črpamo moč. Mi smo "nutzlose Esser", tisti, ki jejo na tuj račun. To je nacistični izraz in danes lahko najdemo paralele s tem časom. To so bili tisti, ki so jih nacisti prve uplinili, ker so bili umsko ali fizično pohabljeni, družbi nekoristni, zato so jih fizično uničili v različnih klinikah ali zavodih. Ideologija je ustvarila tako klimo, da so starši sami oddajali npr. slepega otroka v kliniko, s prošnjo, naj ga odrešijo. Mi nismo daleč od take situacije. Najprej bomo simbolno zažgali knjige, ker jih ne bomo več rabili, potem je na vrsti že človek.

Kakšni so argumenti nas kulturnih ustvarjalcev proti taki miselnosti in takemu početju?

Imamo argument, enega in edinega, samo nihče več ne verjame vanj, se bojim, da niti sami ne več prehudo. Slovenski narod je redkost v zgodovini človeštva in narodov. Zaradi majhnosti smo narod, ki se je rodil s svojim jezikom in svojo kulturo, ki sta nas tisoč in toliko let držala pokonci. Naša majhnost bi morala biti naša prednost. Ne znamo je izkoristiti, propagiramo jo kot avtodestrukcijo. Že spet smo pri Cankarju, ki je ustvaril zelo dober rentgen teh slovenskih pljuč. Noben škorenj v zgodovini nas ni pohodil, kot narod smo preživeli, naš jezik je preživel, naša kultura gre naprej, od tega se hranimo. To je bilo naše edino bogastvo. Slovenci nikoli nismo bili uspešni bančniki, da bi kopičili kapital. Zdaj pa hočemo prodajati Ameriki obveznice, smo neverjetno menedžersko usmerjeni in mislimo, da lahko konkuriramo Kitajski. Kitajski ne moremo konkurirati z glomaznostjo ekonomije, ker je nimamo, lahko pa ji konkuriramo s pametnimi, inovativnimi ljudmi in znotraj tega sta naš jezik in naša kultura absolutno pomembna. Na tem mestu moram povedati nekaj, kar me zelo jezi. Namreč naša zadnja osamosvojitev je bila rojena z uporom znotraj nekega kulturnega kroga, znotraj Revije 57. Gospodje tega kulturnega kroga so se takrat čez noč naredili za velike disidente. V današnji krizi teh gospodov ni več, niti njihovih izjav ni več. Kje je danes gospod Jančar, kje je danes gospod Grafenauer kot takratni véliki osvoboditelj? Kje je danes? Javno ga sprašujem, kje je danes njegova izjava, da Janša nima prav? Kje je?



* Avtorica intervjuja je tudi dramaturginja pri uprizoritvi komedije Sleparja v krilu.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)