Britanski matematik in fizik Paul Adrien Maurice Dirac (1902-1984) je bil pomemben član druge generacije fizikov, ki so bili na sledi najmanjšim gradnikom snovi in so popolnoma spremenili način, kako še danes gledamo na svet. Najmlajši prejemnik Nobelove nagrade za področje teoretične fizike je zgradil most med relativnostno in kvantno teorijo. Enačba, s katero je napovedal obstoj antimaterije in pomembno zaznamoval znanstveno, tehnološko in človeško evolucijo, je podstat Filipčičeve gledališke uprizoritve.
Filipčič je pred premiero dejal, da Diracov akord v ospredje postavlja lepoto fizikalnih enačb. Izhodišče so vzeli v omenjeni enačbi, v samem ustvarjalnem procesu pa jih je nato poleg Diraca zanimalo, kaj kot matematik ali fizik občuduješ kot lepoto ter kaj je ta lepota, ki je precej nerazumljiva in drugačna od lepote, ki jo ponavadi v gledališču ustvarjajo na podlagi določenih besedil, čustev, odnosov in razmišljanj.
"Pravzaprav gre za poskus uprizoritve enačbe s pomočjo gledaliških elementov. Svet subatomskih delcev, ki se odpira ob prebiranju podatkov o enačbi je fascinanten in popolnoma drugačen v načinu delovanja kot makrosvet. Prav ta drugačnost pa odpira tudi vprašanja o drugačnosti delovanja v vsakdanjem življenju," je pojasnil režiser in scenograf.
Znano je, da je bil Dirac izjemno redkobeseden in da se do prejetja Nobelove nagrade ni posvečal zunanjemu svetu. Avtorica besedila in dramaturginja uprizoritve Sonja Dular je dejala, da se je ob branju Diracove avtobiografije ves čas spraševala, kaj bi o njem povedali, na koncu pa jo je najbolj navdahnila končna misel, da bi fizik, če bi lahko še enkrat živel, živel drugače. Zato je bil za zasnovo predstave po njenih besedah bistven obrat k Antidiracu.
Protagonist uprizoritve ni en sam, temveč gre za spoj vsaj treh miselnih instanc. Poosebljene so v likih Mističnega sveta (Jožica Avbelj), Adepta (Darja Zgonc) in Fizika (Boris Cavazza). V uprizoritvi je prisoten še "neživi" akter, scenski lik predstave: model atoma s svojo dinamiko vpijanja in izsevanja informacij, elektromagnetnih valovanj. Dogajanje je postavljeno v prve dneve stvarjenja sveta.
Igralka Jožica Avbelj je o svoji vlogi dejala: "Igram enačaj ali pa neznanko v enačbi. Sprašujem se, kdo sem, kaj sem. Sem tisto, kar ne vem. Sem tisto, kar me straši, plaši na eni strani, po drugi pa v sebi zelo zagotovo vem, da nekaj je ali pa, da nekaj ne more biti." Darja Zgonc, ki že drugič sodeluje pri Filipčičevemu projektu, pa je razkrila, da v prvih dneh stvarjenja predstavlja to, kar je, hkrati novinarko in adepta, "se pravi nekoga, ki se uvaja, sprašuje in posreduje neke biografske fakte, nato pa se zgodi preklop, ko doumem in se spustim v ta drugi svet".
Ustvarjalsko ekipo Diracovega akorda so sestavljali tudi kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalka giba Tanja Zgonc, oblikovalec svetlobe Igor Remeta, oblikovalec videa Andrej Intihar ter oblikovalec zvoka Peter Penko. Predstava je nastala v koprodukciji Drame z umetniškim društvom Osum.
Uvod v Diracov akord je bila že likovna razstava Razpoka v kozmičnem jajcu, gledališki objekt, ki pri Filipčiču praviloma sledi gledališkemu dogodku. V tem primeru Melanholičnemu krokiju po motivih novele oziroma filma Smrt v Benetkah. Razpoka je postavila na ogled orodje in ogrodje kreativnega pristopa, s katerim Filipčič že vrsto let postavlja gabarite svoji viziji gledališča.