Ob izboru Antigone se Ferlin odloči za pristop popolne scenske redukcije. Heterogenost likov in njihovih funkcij v drami želi speljati na eno samo izvajalsko telo, pri tem pa ohraniti celovito pripoved in logiko dramskih situacij. S tem, ko Ferlin prevzame vloge vseh protagonistov in njihovih odnosov, izpostavi svoj izvajalski instrument - telo, gib in govor - nizu situacij na robu izvedbenih zmožnosti.

V mono performansu, nastalem po Sofoklejevi tragediji Antigona v prevodu Dona Taylorja, koreograf in performer Ferlin "z iskrenim tveganjem vstopa v dekonstrukcijo konvencij drame in svojega izvajalskega habitusa z željo, da ustvari koreografsko celoto izrazito rahločutne fizikalnosti in jo sopostavil govorjeni besedi", so zapisali producenti predstave iz zavoda Emanat.

Kot koproducenti so pri predstavi sodelovali Mediteranski plesni center ter Svetvinčenat, kot partnerji pa zavod Bunker, Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana ter Istrsko narodno gledališče. Dramaturgijo predstave podpisuje Goran Ferčec, glasbo pa Luka Prinčič, scenografijo Mauricio Ferlin, oblikovanje luči in tehnično vodstvo Saša Fistrić, koreograf Ferlin pa je poskrbel tudi za kostumografijo.