Pogovor z dramatikom Estevom Solerjem pred premiero igre Kontra demokraciji

Gospod Soler, bodite, prosim, iskreni – vam godi, da v tem trenutku veljate za enega najboljših sodobnih španskih dramatikov in med njimi zagotovo enega največkrat uprizarjanih?

Zelo hvaležen sem za odziv, ki ga je povsod dobila trilogija Kontra. Mislim, da sem stremel k temu, da bi bila njena vsebina zares sodobna, in ta mednarodni odziv je bil odgovor, naklonjen mojim namenom.

Igra Kontra demokraciji je danes uradno zadnji del kontratrilogije. Ste njen prvi del, Kontra napredku, pisali z zavedanjem, da mu bosta sledila še dva, ali ste se za trilogijo odločili pozneje?

Tega nisem vedel, bil je zelo nagonski proces. S Kontra napredku sem našel svojo obliko izraza, v kateri sem se počutil zelo udobno. In teme, ki so sledile, so se še posebno ujemale z ustrezno globalno idejo. Vse tri igre govorijo o postopnem razčlovečenju naše družbe. Prav to daje celoti tisto pravo enovitost.

Vsak del trilogije je sestavljen iz sedmih prizorov, ki jih v podnaslovu označite bodisi za groteskne dramolete (Kontra ljubezni, Kontra napredku), bodisi kratke igre Grand Guignol (Kontra demokraciji). Zakaj odločitev, da o sodobni družbi spregovorite skozi te žanre?

V gledalcu sem zmeraj želel izzvati neko kritično distanco, posebno pri teh treh igrah. In oživitev žanrov, ki so v našem gledališču manj pogosti, nedvomno veliko prispeva k tej zamisli. Po drugi strani pa do njih čutim nedvomno estetsko naklonjenost. Všeč so mi.

Je zgolj naključje, da ste Kontra demokraciji dokončali v pisateljski rezidenci na otoku Paros v Grčiji, zibelki eni prvih demokracij v zgodovini?

Bilo je razodevajoče naključje. A tudi želeno. Ko sem izvedel za možnost, da bi bilo lahko prizorišče Parosa moj navdih za dokončanje besedila, sem naredil vse, da bi se to uresničilo. Presenetljiva in edinstvena svetloba Parosa že dolga stoletja daje navdih ustvarjalcem in filozofom. Imel sem srečo, da sem se lahko prepustil njenemu vplivu.


Foto: Jaka Varmuž
Rekli ste, da vse tri igre govorijo o istem – o naši izgubi človečnosti v sodobni družbi. Se ne zdi takšna oznaka nekoliko preveč programska?

To je iskrena oznaka. Tako res mislim. In tudi realistična. Treba je le pomoliti glavo skozi okno, pa ugotoviš, da je človečnost izgubila tehtnost in daje prednost tistemu, kar je donosno. Poleg tega mislim, da umetniki na splošno tega, presenetljivo, ne obravnavajo radi. Ponujajo dela, ki se izmikajo angažiranosti, ki so raje šifrirana kot učinkovita. Če moram biti v tem kontekstu programski, potem s tem nimam nobenih težav.

Omenila sva, da se Kontra demokraciji poigrava z žanrom Grand Guignola ...

Grand Guignol je presenetljiv žanr, zelo voljan in prepričljiv, tako z estetskega kot moralnega gledišča. Zdelo se mi je, da se stvarnost današnje demokracije še posebej tesno prilega tej fikciji na meji fantastičnega, kjer je zločinskost neizogibna in kjer so ljudje postali zgolj kosi mesa.

Se motim, če rečem, da je dramska forma za vaše pisanje pomembnejša kot za večino sodobnih dramatikov?

Dramatikov je več vrst in vsak si postavi svoja pravila. Vsekakor pa je res, da je pri meni forma pomembna. Toda forma je le del celote in mora jo spremljati vsebina. Kadar forma ni vsebina in obratno, potem je delo v težavah.

Zahteva vaše dramsko pisanje, »politično pismenega bralca«, torej bralca, ki spremlja in se odziva na dogajanja, spremembe v družbi?

Rad verjamem, da ni nujno, da je občinstvo pripravljeno, preden vidi predstavo, toda ugajalo bi mi, da bi si po ogledu predstave želelo, da bi se pripravilo. Če dejavno ne sklenemo, da bomo postali državljani, se samo spremenimo v potrošnike.

Pa vendar: bo gledalec v prizoru s številkami prepoznal pomen števil 6 in 7, kjer prva simbolizira oblast, politični sistem, manipulacijo, druga pa – zaradi česar tudi umanjka – osvobojenega človeka?

Zmeraj je lepo, če obstaja več ravni interpretacije gledaliških del in če občinstvo lahko bogati njihove pomene. Mislim, da te podrobnosti ni treba poznati, da bi uživali v prizoru, niti toliko ne, da bi si ustvarili zadovoljivo interpretacijo, seveda pa ga lahko vsi obogatijo z analiziranjem podrobnosti.


Foto: Jaka Varmuž
Ostaniva za trenutek še pri tem prizoru. Pri eni od britanskih uprizoritev ta prizor (objavljen na youtubu) med gledalci izzove salve smeha, čeprav je izginotje soseda pravzaprav zastrašujoče. Se odzivi gledalcev od države do države močno razlikujejo?

Ne. Vsaka država ali skupnost ima svoje površinske značilnosti, toda zmeraj ugotavljam, da so osnovni odzivi povsod enaki. Vsi smo enako človeški, čeprav ta misel marsikomu ne ugaja. Eden izmed namenov teh prizorov je bil izzvati razdrobitev odziva gledalcev. Medtem ko se del občinstva smeje, je druge sram, ker se prvi smejejo, toda čez nekaj trenutkov se njihov položaj zamenja. In to se, v dobro za predstavo, zmeraj zgodi.

V enem od svojih newyorških intervjujev ste govorili o Sredozemlju kot prostoru, ki v sodobnem svetu še uteleša nekatere zelo potrebne vrednote. Nekaj sredozemskega duha je v vašem besedilu našla tudi Nenni Delmestre, ki je lani v Splitu režirala Kontra napredku. V čem se v vaših besedilih kaže ta sredozemskost?

Med čudovitim pogovorom z Nenni sva prišla do sklepa, da »mediteranskost« povzema dobršen del tistega, za kar ugotavljamo, da na svetu manjka. Mislim, da Mediteran ne simbolizira današnje podle dobičkonosnosti ali fašističnega duha mehanske storilnosti, temveč predstavlja človeško, organsko potrebo po uporabi časa, ki je lastna ljudem, ne pa robotom, pomembnost vrnitve k potrebnim osnovnim vrednotam. Mislim, da jih izgubljamo in da te igre poskušajo na to opozoriti.

Kje potemtakem tiči vzrok, da so vse tri igre svoj odrski krst doživele zunaj Katalonije?

Od premiere na berlinskem festivalu Theatertreffen so igre začele svojo neodvisno pot, ki jih je v nekaterih primerih pripeljala do tega, da so bile najprej uprizorjene v državah, daleč od Katalonije. Sam v tem ne vidim nobene težave, nasprotno, mislim, da se jim tako priznava njihova nameravana univerzalnost.

V Kontra demokraciji mi je najljubši 5. prizor, v katerem se starša odločita, da bosta ubila sina. Obešenjaško humoren in hkrati grozljiv prizor se je izkazal tudi kot odlično gradivo za kratki film Interior. Família. Nameravate z ekranizacijami prizorov iz kontratrilogije nadaljevati?

Hvala. Da, to je prizor, s katerim sem zelo zadovoljen, napisal sem ga pri samo sedemnajstih letih … Prav zdaj se ukvarjamo s postprodukcijo kratkega filma, zasnovanega na prizoru iz igre Kontra ljubezni. To je prizor, v katerem se astronavta pogovarjata o smislu življenja na robu vesolja.

Od nastanka prvega dela trilogije je minilo šest let. Bi danes, ko je gospodarska in politična kriza postala globalna, kar koli v katerem koli delu trilogije napisali drugače?

Ne. Iskreno povedano, ne bi spreminjal ničesar.

Kakšna so vaša pričakovanja pred premiero v Kopru?

Uprizoritev Kontra napredku v Splitu je bila ena mojih najljubših. Nenni in njena ekipa imajo pri tem največ zaslug. Samemu sebi se zdim pravi srečnež, ker je zdaj sklenila postaviti na oder Kontra demokraciji v Kopru.

Spraševal: Miha Trefalt
Prevedla: Marjeta Drobnič


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 3292 Kb)