Zgodba Nočnega portirja je postavljena na Dunaj v leto 1957, kjer se v Hotelu Opera po naključju srečata receptor oz. nočni portir (vojni zločinec, ex-Sturmbannführer) Max in (bivša taboriščnica) Lucia, žena slavnega ameriškega dirigenta. Par, ki se je med drugo svetovno vojno soočil v koncentracijskem taborišču in tam razvil mazohistično razmerje, ob ponovnem srečanju obnovi razmerje gospodarja in sužnja. Med njima kot vulkan izbruhne eros, ki diši po tanatosu.

»Uprizoritev Nočni portir govori o posameznosti (singularnosti) in samoti ter sovpada s tematiko o intimnem in individualiziranem spominu, obenem pa je v nasprotju s prevladujočimi reprezentativnimi okvirji in vzpostavlja kulturni dialog, ki izhaja iz telesnosti,« je za gledališki list o uprizoritvi povedala režiserka Nona Ciobanu, ki je Nočnega portirja adaptirala po motivih iz filma Il portiere di notte, scenariju Liliane Cavani, Barbare Alberti, Amedea V. Paganija, Itala Moscatija in citatih iz drame Kvartet Heinerja Müllerja. Glasovi so posodili Branko Jordan, Nenad Nešo Tokalić, Davor Herga, Bojan Maroševič.

Nona Ciobanu je danes ena najbolj priznanih gledaliških režiserk v Romuniji. Svoj izjemen gledališki talent je pokazala že leta 1992 s prvencem Tinereţe fără bătrâneţe şi viaţă fără de moarte (romunska mitološka zgodba Mladost brez starosti in življenje brez smrti), uprizorjenem na festivalu Edinburgh Fringe Festival. Diplomirala je na Akademiji za gledališko in filmsko umetnost v Bukarešti leta 1995. Je soustanoviteljica nevladne in neprofitne kulturne fundacije Toaca, ki nudi ustvarjalcem prostor interakcije med socialno, politično in umetniško sfero in v katerem potekajo delavnice za mlade romunske ustvarjalce različnih umetniških smeri. S svojimi predstavami je gostovala po Romuniji, Veliki Britaniji, ZDA, na Irskem, Malti, Nizozemskem, v Nemčiji, Avstriji, Madžarski, Slovaški, Češki, Bolgariji. Predavala je na Univerzi za gledališče in film v Bukarešti in vodila gledališke delavnice v Romuniji, Nemčiji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, Irskem, Malti in v ZDA.

Leta 2010 je v koprodukciji s Festivalom Ljubljana in Fundacijo Toaca skupaj s Petrom Koširjem pripravila projekt Ristanc – prostorska video instalacija, ki na izviren način predstavlja resničnost Bližnjega vzhoda.

Prevajalka priredbe je Tina Mahkota, prevajalec citatov iz Kvarteta Heinerja Müllerja Staš Ravter, scenografa sta Nona Ciobanu in Peter Košir, kostumografija, oblikovalka svetlobe, izbor glasbe je delo None Ciobanu, oblikovalec videa in animacije je Peter Košir, fotograf za video Matjaž Wenzel, lektor Janez Bostič, oblikovalka maske Mirjana Djordjević.