To je najnovejše v nizu odmevnih koprodukcijskih sodelovanj ŠKUC gledališča in Slovenskega mladinskega gledališča, producentov, ki sta skupaj ustvarila že intimno in polteno uprizoritev Amado mio po Pasoliniju ter magično predstavo Ribič in njegova duša (v sodelovanju z Zavodom Projekt Atol) po Oscarju Wildu, obe v režiji Ivana Peternelja, letošnjega prejemnika Župančičeve nagrade za igralske in režijske stvaritve zadnjih dveh let, visokega priznanja Mestne občine Ljubljana za izjemne dosežke na področju umetnosti in kulture.

O predstavi
Apollinairov roman Enajst tisoč batin (Les onze mille verges) sodi med najboljše in najbolj drzne erotične romane iz zakladnice svetovne književnosti. »Enajst tisoč batin Guillauma Apollinaira je ena tistih knjig, ki je v svojem času (1907) dvigovala veliko prahu zaradi obscene vsebine in še danes povzroča vznemirjenje, saj so turškega založnika R. Akdasa, ki je leta 1999 objavil prevod romana, […] obsodili 'zaradi objavljanja opolzkih in nemoralnih vsebin, ki bi lahko vzbudile spolne želje med prebivalstvom', čemur so sledili zaseg in uničenje vseh izvodov knjige ter globa za založnika. V mamljivem reklamnem besedilu iz leta 1907 je bil roman predstavljen takole: 'Močneje kakor marki de Sade, tako sodi sloviti kritik o Enajst tisoč batinah, novem romanu, o katerem se šušlja po najimenitnejših salonih v Parizu in na tujem. Knjiga je presenetila s svojo izvirnostjo, posrečeno domišljijo, s komaj verjetno drznostjo. Avtorju se je posrečilo združiti očarljivo s pošastnim. […] Bodisi sadisti ali mazohisti, junaki Enajst tisoč batin poslej pripadajo literaturi. Gre za roman moderne ljubezni, napisan v popolnoma literarni obliki.' Roman je vsebinska zasnova in predloga za gledališko uprizoritev; gre za idealno gradivo, ki igralcu in režiserju ponuja vse možnosti za odrski dogodek, v katerem se umetnost igre in režije minimalistično spajata pod okriljem besedila, katerega avtor je emblematski za izjemno plodno obdobje v francoski umetnosti. Vprašanja morale, svobode izražanja, humorja v krutem, simbioze pošastnega in očarljivega, fantazije nadrealnega in psihoanalize so prepuščena gledalcu, njegovi notranji refleksiji.« (Ivan Peternelj o uprizoritvi Apollinairovega teksta)

»Nebrzdana domišljija in jezikovna inventivnost, ki ji ni para, ter poetičnost so verjetno tiste odlike tega dela, ki pritegujejo literarne sladokusce. Roman je prevajalski izziv, enakovreden kakšni veliki jezikovni umetnini, in celo malo okorna in sramežljiva slovenščina se v mojstrskem prevodu Branka Madžareviča vrti in miglja kot kakšna brhka punčara […]. Prav ta jezikovna virtuoznost in radoživost predstavljata svojevrsten izziv za gledališko uprizoritev Monijevih dogodivščin. Igralcem namreč ponujata neskončne možnosti poigravanj z interpretacijo. Dva glasovna para bosta imela nalogo izpeljati eleganten, Erosu posvečen oratorij po partituri velikega pesnika,« je o besedilu in njegovi odrski inkarnaciji zapisala dramaturginja Jana Pavlič.