Izmenjava igrivo-duhovitih pisem med ljubimcema, ki sta se burno razšla. Ob razpadu zveze je Adele Arthurju vrnila vsa pisma, le draguljev ne!
Avtorski recital z naslovom Zgodovina neke ljubezni razkriva strastno ljubezensko-profesionalno zvezo med igralko Adele Sandrock ter dramatikom in pisateljem Arthurjem Schnitzlerjem, ki se je razvila konec 19. stoletja, potem ko so igralki dodelili glavno žensko vlogo v pisateljevi drami Pravljica. Zveza je trajala le dobro leto, zapustila pa goro strastnih pisem.
Priznana igralka Polona Vetrih in vrhunska pianistka Sonja Pahor bosta oživili ne le njuno vihravo razmerje, marveč tudi orisali čas na prelomu stoletja in pričarali ozračje dekadentnega fin-de-siecla.
Arthur Schnitzler se je rodil leta 1862 na Dunaju. Leta 1879 se je vpisal na medicino in na dunajski univerzi doktoriral leta 1885. Delo v medicini je sčasoma opustil in se posvetil pisanju. Njegova dela so pogosto kontroverzna zaradi odkritega opisovanja spolnosti in trdnega stališča proti antisemitizmu. Bil je član avantgardne skupine pisateljev dunajske moderne Mladi Dunaj (Jung Wien) ter se poigraval s formalnimi in družbenimi konvencijami. Poleg dram in leposlovja je Schnitzler od 17. leta pa do dveh dni pred smrtjo skrbno pisal dnevnik, ki obsega skoraj 8000 strani in slovi zlasti po ravnodušnih opisih spolnih osvojitev; pogosto je imel razmerja z več ženskami obenem in si veliko let zapisoval vsak orgazem. Izdana je bila tudi zbirka njegovih pisem.
Igralka Adele Sandrock (1863–1937) je po uspešni gledališki karieri postala ena izmed prvih nemških filmskih zvezdnic. Rodila se je kot Adele Feldern-Förster v nizozemskem Rotterdamu. Po težavnem otroštvu je pri petnajstih odšla v Berlin, da bi postala igralka. Prvi vidnejši uspeh je doživela v mestu Meiningen, kjer je odigrala Luise v Spletki in ljubezni Friedricha Schillerja. Leta 1889 se je preselila na Dunaj, kjer je ustvarila številne večje vloge v delih sodobnih dramatikov, kot sta Henrik Ibsen in Arthur Schnitzler.
Zgodovina neke ljubezni
Ko sta se Adele Sandrock in Arthur Schnitzler leta 1893 spoznala, je bil on star 31, ona pa 30 let. Adele, hči nemškega oficirja in znane holandske igralke, je bila takrat tudi že znana oboževana igralka. Arthur, sin zdravnika in tudi sam zdravnik, judovskega rodu, je bil na začetku svoje pisateljske kariere. Jeseni 1893 so Adele izbrali za glavno žensko vlogo v Schnitzlerjevi drami Pravljica. Tako sta se spoznala tudi osebno in razvilo se je tudi burno intimno prijateljstvo, ki je trajalo celih 15 mesecev! Po premieri Pravljice je Adele Arthurju napisala pismo:
»Vašo Fani sem igrala s polnim navdušenjem in očaranostjo. Dali ste mi izgovarjati besede, ki so me naravnost navdušile. Sreča bi bila, ko bi imel vsak pisatelj vaš duh in vaše poznavanje ljudi. Ja, vse je res, kar ste napisali – tako je in nič drugače! Še enkrat vam čestitam iz vsega srca. Nikar ne odvrzite, moj dragi spoštovani gospod doktor, peresa, nikar – prosim vas! Napišite novo vlogo, napišite jo zame! Kajti vi ste poseben velik talent! Ne smete se jeziti, ker zadnje dejanje ni imelo istega učinka kot prvi dve. Črtanje teksta bi bilo skrajno dobro, torej – boste tekst predelali? Kaj mislite o tem, da gre Fani, potem ko vidi, da jo je Fedor zapustil, k pisalni mizi, odpre predal, vzame revolver in se ustreli… kaj menite? No, vsekakor me boste obvestili, kaj ste sklenili! Dovolila si bom ta teden prositi vas za vaš cenjeni obisk!«
Vaša Dilly Sandrock
»P.S.: Tele vijolice so igrale z menoj. Prosim, nikar jih ne odvrzite!«
Schnitzler se je, kot se za gentlemana spodobi, njenemu povabilu seveda odzval. Koliko in kako je podlegel njenim čarom, izpričujejo mnoga pisma, ki so romala z Adeline pisalne mize v Arthurjev poštni nabiralnik in obratno. Arthur je bil začaran od Adeline očarljivosti in trudil se je, da jo je osrečeval s cvetjem, z obveznimi diamanti in seveda: zanjo je napisal kar nekaj lepih vlog! Adele mu je izražala svojo ljubezen z romantično obarvanimi pismi (enega od njih ste malo prej prebrali) in še kako drugače! Arthur se je dokaj hitro naveličal njene vzkipljive posesivne ljubezni. Čeprav ni jasno, ali je šlo v Adelinem primeru samo za ljubezen do Arthurja? Ali pa mogoče tudi za njeno ljubezen do Arthurjevega pisanja? Že res, da je bila Adele slavna igralka, toda hotela je biti še slavnejša. Arthur ji je to omogočal. Po mojem je šlo pri Adele za oboje, združitev obeh ljubezni: do Arthurja in do njegovega pisanja. Tudi Arthur je bil pri celo stvari malček računarski. Adelini čari so ga vrgli v njen objem. Adele je bila slavna, Arthur je bil šele začetnik, ki si je slavo šele nabiral. Adelina slava mu je koristila. Pisal ji je dolga ljubezenska pisma. Posuta z rožicami. No, vsaj na začetku. Adele, ki je bila leto mlajša od Arthurja, je bila zoprno ljubosumna. Takole mu je pisarila:
»Velecenjeni gospod doktor,
ko bi nekega običajnega moškega, ki bi ga Bog ne osrečil tako razsipno kot vas, po telefonu vprašali: »Ali me imaš rad?«, bi ta omenjeni moški brez besed spustil telefonsko slušalko in bi kar se da hitro prišel k meni! Ženska, za katero se zatrjuje, da se jo ljubi, bi morala po mojem skromnem mnenju odtehtati nekaj prijateljev, zbranih v kavarni Central ob nekoristnem blebetanju!«
Arthur je kaj hitro spoznal, da Adele ni ljubezen njegovega življenja, pa tudi Adele je uvidela, da Arthur ni ravno princ na belem konju. Po nekem zelo glasnem prepiru, ki ga je slišala vsa soseska, sta se razšla. Adele je iz užaljenosti Arthurju vrnila vsa njegova pisma (tako so se tudi skupaj z njenimi ohranila v Arthurjevem predalu). Drago kamenje, ki ji ga je Arthur med njuno zvezo podaril, pa je iz praktičnih razlogov ohranila. Vseeno sta morala drug na drugega narediti močan vtis. Arthur se je Adele v zrelejših letih velikokrat spominjal. Adele pa je nekoč na večerji pri Hitlerju, ko je ta na vso moč robantil čez Jude, strumno povzdignila glas: »Gospod Reichskanzler, to temo pa kar pustiva. O tem nočem nič slišati! Ampak, če vas zanima in med nama povedano: moji najboljši ljubimci so bili zmeraj Judje!«
Kot rečeno, pisma, ki so se znašla v predalu, ne izpovedujejo samo romantične zveze dveh, za tisti čas slavnih ljudi, temveč tudi opisujejo čas, v katerem sta živela. Pisala sta jih strastno, odkrito in pošteno, ne glede na dejstvo, da se za marsikatero besedo skriva zanka. Danes se seveda zdijo komična. Če jim dodamo še kakšen Schnitzlerjev hrumeč in heroičen monolog, kot bi ga najbrž odigrala Adele ali pa čudovito klavirsko glasbo tistega časa, ki se jo lahko izvede na več načinov in ki poudari komičnost pripovedi, dobimo zelo lep in očarljiv recital: igralke in pianistke. Sonja Pahor, ki je Koprčanka, že dolga leta živi in dela v Italiji. Je vodilna toskanska pianistka in ena najboljših pedagoginj v Italiji. Najbolj pomembno pa je: obdarjena je z absolutnim posluhom in z darom za improviziranje in prav nič ji ni težko spremeniti Beethovnovo Patetično sonato v lahkoten valček iz kavarne Central!
Polona Vetrih
Dramska igralka Polona Vetrih je znana, priznana in priljubljena slovenska gledališka umetnica. Njeno ime je povezano s številnimi uspešnimi projekti. Po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je študirala na londonski Akademiji za glasbeno in dramsko umetnost (LAMDA), kjer so jo ob podelitvi diplome razglasili za najbolj šarmantno igralko ter tudi za najbolj nadarjeno učenko te šole.
V produkciji Cankarjevega doma je ustvarila vrsto pomembnih vlog, sicer pa je po vrnitvi iz Londona vseskozi članica ljubljanske SNG Drame.
Prva produkcija, v kateri je Polona Vetrih nastopila v Cankarjevem domu, je bila predstava Vaje v slogu (Raymond Queneau) v režiji Jurija Součka, sledila je uspešnica vseh časov, Ob letu osorej (Bernard Slade), tokrat v režiji Borisa Kobala, ki jo je umetnica igrala skupaj z Ivom Banom.
Leta 1995 je Cankarjev dom pripravil monodramo Uršule Cetinski Alma, ki jo je Vetrihova bleščeče odigrala v osrednjem kulturnem centru, pa tudi v Trstu, Zagrebu, Sarajevu, na Nizozemskem, v Baslu in v Tel Avivu.
V Cankarjevem domu je Polona Vetrih igrala še v Kasparju Petra Handkeja in v predstavi Macbeth po Shakespearu (režiser Ivica Buljan), ki je na 44. Borštnikovem srečanju leta 2009 prejela nagrado za najboljšo uprizoritev.
Umetnica je nastopala še v drugih, izjemno uspešnih produkcijah: kar deset let so v SNG Drami uprizarjali igro Predsednice (Werner Schwab), Festival Ljubljana je bil producent uspešnice, monokomedije Blagi pokojniki, dragi možje (Aldo Nicolaj, režiser Boris Kobal), predstava Shirley Valentine (Willy Russell) v produkciji Siti Teatra BTC in v režiji Borisa Kobala pa je večkrat obkrožila Slovenijo. Polona Vetrih je gostovala v gledališčih na Dunaju, v Pragi, v Ženevi, v Frankfurtu, Bologni, londonskem West Endu in v New Yorku.
Sonja Pahor
Sonja Pahor je bila rojena v Kopru. Klavir je začela igrati s štirimi leti in kmalu odšla v Ljubljano, kjer je že kot trinajstletna učenka profesorice Zorke Bradačeve imela svoj prvi samostojni koncert. Študij je nadaljevala pri Dubravki Tomšič na Akademiji za glasbo ter po končani diplomi dobila Prešernovo nagrado. Izpopolnjevala se je v Taormini in na salzburškem Mozarteumu pri znanih pianistih, kot so Magda Tagliaferro, Fausto Zadra, Nikita Magalov in Carlo Zecchi, pri katerem je pozneje tudi diplomirala, in sicer na Akademiji svete Cecilije v Rimu. Je nagrajenka več pianističnih tekmovanj, med njimi v Pescari, Trevisu, Tarantu in Senigallii.
Poleg svojih številnih recitalov je izvedla tudi koncerte v komornih zasedbah ter kot solistka z različnimi simfoničnimi orkestri iz Italije, z Litovskim nacionalnim simfoničnim orkestrom, Ruskim simfoničnim orkestrom iz Saratova, Orkestrom Slovenske filharmonije. Sodelovala je z glasbeniki, kot so Massimo Pradella, Bruno Campanella, Juozas Domarkas, Cristiano Rossi in drugi.
V njen obsežni koncertni repertoar sodijo dela klasičnih in sodobnih skladateljev. Leta 1996 ji je skladatelj Primož Ramovš posvetil skladbo Koncertantni diptih za klavir in orkester, katerega krstno izvedbo je predstavila ljubljanskemu občinstvu skupaj z Orkestrom Slovenske filharmonije v okviru Slovenskih glasbenih dni leta 1999. Založba kaset in plošč RTV Slovenije je izdala njeno zgoščenko z naslovom Klavir v mavrici časa, bila pa je uvrščena tudi med predstavnike slovenske glasbene kulture v zbirki Sto slovenskih glasbenikov, ki jo je izdala Prešernova družba v Ljubljani.
Sonja Pahor je bila docentka klavirja na državnem Glasbenem konservatoriju Luigi Cherubini v Firencah ter vodi klavirske mojstrske tečaje na toskanski Glasbeni ustanovi Sinfonia, na Art’s Academy v Rimu, na “ Accademia musicale” v Traniju itd. Je članica žirij mednarodnih klavirskih tekmovanj doma in v tujini in stalna članica žirije v ljubljanskem mednarodnem klavirskem tekmovanju ”Chopinov zlati prstan”, uvrščeno v prestižno ustanovo “Alink-Argherich”.