V Drami SNG Maribor so se odločili, da za najstnike, ki so velikokrat spregledana ciljna skupina, ob snovanjih repertoarjev in po izjemnem uspehu uprizoritve svetovne uspešnice Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa pripravijo še sodobno slovensko komično dramsko praizvedbo, ki je nastala po najnovejšem romanu ene najprepoznavnejših in najbolj branih slovenskih mladinskih pisateljic Janje Vidmar.

V romanu Elvis Škorc, genialni štor^[1] (2018) je Janja Vidmar dokazala, da ni spretna zgolj v pisanju izjemno kompleksnih problemskih romanov, pač pa tudi v izbrušenem situacijskem in besedilnem humorju pri obravnavi najrazličnejših najstniških zagat. Dramatizacija romana je nastala po idejnem konceptu dramaturginje in soavtorice dramatizacije Maje Borin, ki je že z oblikovanjem dramske strukture podala smernice za uprizoritveni koncept, zlasti v menjavi stvarnega in imaginarnega dogajanja, preskokov med mislimi in izrečenimi besedami itd., pri čemer je na zabaven način ponudila vpogled v različne perspektive ter relativizirala kontekste, v katerih se znajdejo dramski liki.

Uprizoritev skozi sodobne gledališke prakse najstnikom na duhovit način predstavi »zamotan svet trinajstletnika, ki že od drugega razreda naprej ve, da bo izumitelj«. Elvis je namreč prvih deset let mirno kraljeval v središču vesolja in dobro ohranjal svojo nebesno pozicijo kljub občasnim invazijam domačega »monstruma« v podobi desetletne sestre Ele. A nekega dne se je začelo vse spreminjati. Ko je iz glasnega, sladko-kislega družinskega zavetja Škorcev nepričakovano odletel oče Peter, se je Elvisu in Eli začel sesuvati svet.

»Če bi nas, Škorce, opisal s pomočjo kemije, bi rekel, da smo kot razpad v kemični reakciji,« pravi Elvis.

Ko pa je mama nekega dne udarila z novico, da je noseča, ni bilo več poti nazaj. Treba je bilo iti naprej, ampak kako? Kot da ni dovolj kruto že dejstvo, da se mora pri svojih trinajstih ukvarjati z nenormalnimi posledicami ločitve, da se spopada s težavnim plavanjem po hormonski lavi, ki ga meče pred noge Hane, najlepšega genskega zapisa v zgodovini, da se spopada z razredni frajerji, ki so ga pretepli, ponižali, na Facebooku objavili video njegove riti … Vse, kar ga pomirja v tem »sranju«, v katerem se je znašel, je misel na Hano in na čokolado. Brez pomoči babice Vilme, ki poskuša sanirati čustveno in gmotno škodo, nastalo po številnih potresih sunkih, bi Škorci kratko malo »pocrkali«. Svoj lonček komične grenkobe pa k vsakodnevnemu dogajanju pristavlja še tečni sosed, ki s komentarji in z vmešavanji pripomore k še malce bolj razgibanem dogajanju pri Škorcih.

Elvis je prisiljen, da na ruševinah znanega življenja najde novo mesto zase tako v družini kot v razredu, šoli in družbi. Kako je že rekel oče Peter, pravi roker: »Rokerji in Škorci smo neuničljivi! Postavi se zase, odloči se in stoj za svojo odločitvijo.«

Očetovo teorijo je mlada mariborska režiserka Mateja Kokol, ki je na Mali oder Drame SNG Maribor v zadnjih letih postavila že tri uspešnice (Razlogi za srečo; Fant, dekle in gospod; Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa), postavila kot idejno izhodišče in v stilu rock koncerta iz malega izumitelja izvabila glasbeno žilico, ki gre pri Škorcih iz roda v rod in mu je pomagala najti pot iz »črne luknje«. Iz rokerske strukture, ki spaja začetek in konec, se tako izvijajo številni dramski, komični, romantični, sanjski, eksperimentalni, glasbeni in gibalni elementi, ki bodo najstnikom predstavili, da je v vsem tem sranju vseeno marsikaj svetlega in pozitivnega. 

Maja Borin, soavtorica dramatizacije in dramaturginja uprizoritve

Ob iskanju slovenskega besedila, ki bi v gledališče pripeljalo najstnike, sem naletela na takrat pravkar izdani Janjin roman Elvis Škorc, genialni štor, ki me je kljub resni drami, ki se mulcu zgodi v najobčutljivejših letih njegovega odraščanja, nasmejala do solz. Janjin nabrušen jezik, poln slengovske sočnosti in neposrednosti, njeno virtuozno mešanje drame in humorja v okvirih, ki določajo zamotano in nerazumljeno življenje adolescentov, že sámo dejstvo, da roman za fante govori o vsem tistem, kar bi punce rade vedele o fantih, pa si jih ne upajo vprašati, me je prepričalo, da se lotimo dramatizacije.

Vedela sem, da bo treba najti ključ za prenos Elvisovih sproti nastajajočih nagovorov nerojenemu bratcu (za katerega se izkaže, da je sestrica) v popolnoma novo dramsko formo, ki bo na edinstven način ulovila duh romana in se hkrati od njega osamosvojila v smislu neobremenjenega nastajanja suverene dramske zgodbe. Po nekajkratnem branju in izpisovanju ključnih stavkov, oznak oseb in ključnih situacij sem spisala prvi prizor – predstavitev Škorcev, čudnih tičev. V nadaljevanju sva z Janjo skupaj vlekli vrv skozi 212 strani romana in 12. oktobra 2020 je na prvi vaji pristala dramatizacija na petdesetih straneh tipkopisa, ki smo jo na nadaljnjih vajah še dodatno oklestili in priredili. Ni se bilo lahko odpovedati številnim izjemno slikovitim in zabavnim prizorom iz romana, a na Janjino željo smo se že v osnovi odpovedali tistim »delikatnostim«, ki so zanetile pravo malo vojno (o tem so se dodobra razpisali že na spletnih straneh in v časopisih) in Škorca obsodile na grmado.

S skupnimi močmi je izvrstni ekipi v času najrazličnejših omejitev uspelo narediti iskreno in duhovito najstniško »zeitgeist« dramo, za katero si samo želimo, da končno pride pred živo publiko.

Mateja Kokol, režiserka

»Elvis svetuje:

1. Ne nasedaj zablodam staršev.
2. Ne nasedaj žalitvam vrstnikov.
3. Starši nimajo pojma.
4. Ostani trden!
5. Kot moški ne jočeš.
6. Razkuri tiste, ki jih imaš najraje, ker te manj boli.

Elvis je Škorc. Baje, da je tudi štor. Elvis je najstnik. Po pričevanju okolice, v kateri živi, s kakšnim kilogramom preveč. In Elvis je znanstvenik. D znanstvenik. V bistvu je Elvis heroj in glavni junak. Obvlada kemijo in poskuse. Obenem je naš Elvis družinski terapevt. Pa družinska varuška. Aja, pa vreča za sproščanje stresa in vreča, ki ne glede na vse družinske in življenjske situacije vedno stoji pokonci, četudi je prazna, izpraznjena in ranjena. Saj Elvis obvlada življenje in nasvete. Tiste prave! Še posebej tiste za starše, ki ne obvladajo komunikativne komunikacije. Lahko bi rekli, da je specialist za odraslo življenje in da odkrite modrosti zelo rad deli z mlajšo generacijo, v kateri vidi prihodnost razrešenih odraslih odnosov.

Ja, to je naš Elvis. Elvis Škorc, genialni štor, ki bo v predstavi na igriv način odpiral teme lastnega poguma, samopodobe, ločitve, komunikacije, družinskih odnosov, vrstniških odnosov in nasilja, ki se čedalje bolj zažira v pore naše civilizacije.

V kreativnem laboratoriju smo v slogu ekipnega duha raziskovali perspektive predstavnikov različnih generacij v družini, ki zaradi hipersveta in nemogočih socialnih razmer ne obvladujejo več kaosa življenjskih situacij. Ukvarjali smo se z družino kot primarno celico našega obstoja. Družino, ki je takšna, kot je, včasih varna, včasih nevarna. Včasih vesela. Včasih žalostna. Včasih mirna. Včasih razburkana. Enojna ali dvojna ...«

Janja Vidmar, avtorica romana in soavtorica dramatizacije

Z Elvisom se je v domačo mladinsko literaturo znova vrnil lik običajnega najstnika, nabritega, osamljenega iskalca lastne identitete, ki ga v njegovem mirnem zalivčku zadene cunami potresa oziroma ločitve očeta in mame. Ločitev staršev praviloma hudo zamaje življenje otrok, nekateri zbegano tavajo od očeta ob torkih in vsak drug vikend do mame med tednom, spet drugi se iz mirnih najstnikov prelevijo v vulkan neobvladljivih izbruhov togote, tretji kličejo na pomoč zgolj globoko v sebi, četrti skušajo z neumnostmi opozoriti nase, peti … Starši v krču lastne bolečine komajda zmorejo vsak dan sproti, kajti po ločitvi je treba odnose ponastaviti in v Elvisovem primeru jih pravzaprav pomaga vzpostaviti kar Elvis sam. Pameten je, vendar mu nihče ne prisluhne, magnet za punce, toda tega nobena ne opazi, sposoben, a se mu vsaka reč »sfiži«, duhovit, vendar se nihče ne smeji z njim, genialen, toda njegova briljantnost je prezrta, hormonsko prikupno zmeden, a nerazumljen, osamljen, no, pri tem pa so mu vsi v pomoč, saj se nihče ne zmeni zanj, vsaj dokler ne stopi na žulj nasilnežem.

Elvis se izmaže, podobno kot velika večina najstnikov odraste v poštene, pokončne ljudi. 

Njegova zgodba, ubesedena v romanu, in tista vizualna, na odru, se sijajno dopolnjujeta kot uspešen plesni par. Odrska uprizoritev se zdi kot imeniten slikovni material v knjigi, devetdeset minut »šponanja«, ki z izjemo dveh ali treh umirjenih prizorov, da si gledalec vsaj za trenutek oddahne, grabi, drži in ne izpusti do samega konca. Ekipa na odru postreže s tako izvrstnimi rešitvami, da kljub odštekani duhovitosti neprenehoma trka na srce gledalca.

Elvisova družina ostane družina za vedno. Kljub ločitvi, razlikam, preprekam, tistim, ki vstopajo, in onim, ki odhajajo, ostane tudi ali celo predvsem po zaslugi Elvisa in njegove sestrice Ele za vselej povezana. Tisto jedro, iz katerega izhajamo in v katerega se vse življenje vračamo, četudi pozneje samo v spominih.

Ali kot Elvis sporoča bralcem: »Ej, če tole bereš, pomeni, da sem že legenda. Na začetku mi je bilo zoprno pojaviti se v knjigi, ampak saj ni slabo. Ljudje berejo o tebi, nihče pa te v resnici še ni videl. Podobno kot NLP-ja ali črne luknje. Saj veš, po mojem je huje, če te gledajo vsak dan, ne da bi te sploh opazili.«

Tako da, brez skrbi, z Elvisom bo vse v redu. Prav lepo pozdravlja vse, ki ga poznajo. In obenem vabi k spoznavanju tiste, ki ga še ne.

Matija Stipanič, igra Elvisa Škorca

Elvisa Škorca vidim kot običajnega trinajstletnika, ki se je tako kot skoraj vsak najstnik znašel v silno čudaški, a vseeno običajni družini. Ne glede na svoje najstniške, osebnostne in družinske težave zaradi ločitve svojih staršev je Elvis lahko, čeprav sprva tega skozi svojo najstniško perspektivo ne občuti tako, miren in zadovoljen, saj ima okoli sebe odgovorne, prisotne in kompetentne starše. Elvis tako preko družinske podpore svoje težave lahko rešuje in pride do ključnih spoznanj, ki bodo odlična popotnica za odraslo življenje. Naučiti se biti odgovoren zase in razviti zdravo samospoštovanje je po mojem mnenju eno ključnih sporočil naše uprizoritve Elvis Škorc, genialni štor najstnikom in njihovim staršem.

Minca Lorenci, igra Mamo Polono

Naša uprizoritev Elvis Škorc, genialni štor nagovarja starostno precej zapostavljeno občinstvo, torej "zgodnje" najstnike, kar se mi zdi izjemno pomembno. Morda v tem karantenskem času še bolj, če si predstavljam vse te hormonsko prekipevajoče najstnice in najstnike v svojih sobah, ki se morajo boriti  z vsemi adolescentnimi demoni brez pomoči prijateljev, sošolcev ... Tako knjiga kot uprizoritev detabuizirata mnogo tem odraščajočih in odraslih. Družinsko dinamiko, vpletenost starih staršev v osnovno celico, prijateljstvo, zaljubljenost, osamljenost, zapostavljenost. In verjetno najpomembnejšo temo od vseh – sprejetje samega sebe.

Irena Varga, igra babico Vilmo

Kaj bi brez ljubečih babic (in dedkov)! Ki so tu – za nas – v vsakem trenutku. Da nas podpirajo. Včasih tudi jezijo ali pa zabavajo. Vodijo in opominjajo. Upam, da vsaj nekaj tega izžareva moja vloga.