Čas za veselje je igra o medsebojnih odnosih in se ukvarja z vprašanji, kdo smo drug drugemu, kako dojemamo sebe in se vzpostavljamo v odnosih s svojimi bližnjimi, so zapisali na spletni strani MGL. Govori o vsem, kar je v odnosih lepo in težko, pa naj gre za ljubezenska razmerja, družinske in prijateljske vezi ali zgolj naključna znanstva. Z dvojnimi vlogami se spogleduje s svetom računalniških iger, internetno kulturo in idejo neigralniških likov (angleško NPC).
Aksle želi izginiti ter zapustiti svoj dom, ljubimca in družino. Ko se odpravlja, se ustavi ob pokopališču, kjer se ob klopi zvrsti množica njegovih znancev. V družbi soseda, noseče gospe, žalujoče vdove in Akslove družine se začnejo razkrivati njihove usode, zaradi česar ne more oditi. Igra v središče postavlja motiv razhoda in osamljenosti ter odgovarja na vprašanja o pripadnosti.
Režiserko Anjo Suša so zanimale razpoke družinske drame, ki dajejo popolnoma nove razsežnosti in razkrivajo groteskno ozadje sodobne zahodne družbe. V ospredje postavi hrbtno plat družbe, v kateri je današnja skupnost iztirila ter se "podivjano in panično vrti v krogu in reproducira lastno neavtentičnost".
Suša je dejala, da igra intimne odnose prenese v širši kontekst sodobne zahodne družbe, kjer stopnja odtujenosti in osamljenosti narašča. Po njenih besedah igra intimnih odnosov zajema družbo, ki je polna tesnobe, strahu pred predstavitvijo, opazovanjem, analizo in presojo.
Kot je dejala, svoja čustva vedno pogosteje izrazimo z digitalnimi podobami, ki izražajo trenutna razpoloženja. Po njenih besedah tudi gledališče deluje na področju semiotike in iskanja primernih simbolov. Po besedah Suše imata računalniški in družbeni svet veliko skupnega in sta oba performativna prostora. Meni, da izraz NPC presega raven igre ter ponazarja raven družbe.
Dramaturginja Petra Pogorevc je izpostavila omejene funkcije likov, ki se z dvojnostjo prestavijo v svet računalnikov, digitalne tehnologije in internetne kulture. Po njenih besedah igra med drugim raziskuje, kako umetna telesa delujejo v gledališču, saj je "umetna inteligenca prisotna v različnih sferah našega življenja, med drugim tudi v umetnosti, gledališču in igri".
Po besedah igralske zasedbe gre za čudaški izlet v neznano. Kot je dejal igralec Gal Oblak, ki se je preizkusil v vlogi sirote, je v drami zaznal mejo med znanim, človeškim, domačim, razumljivim in popolnoma tujim. Poleg Oblaka igralsko zasedbo sestavljajo tudi Judita Zidar, Klara Kuk, Matevž Sluga, Mirjam Korbar, Nataša Tič Ralijan, Jaka Lah, Gašper Jarni in Filip Štepec k. g.
Dramsko besedilo je prevedla Marija Zlatnar Moe, scenograf je Igor Vasiljev, za kostumografijo pa je poskrbel Leo Kulaš.