Meni je bilo vse skupaj celo všeč. Nisem sicer mislila, da se boš tako zelo dolgočasila – sem opazila, da si se presedala zadnjih 45 minut (55 minut trajajoče predstave). Verjetno res ni prav nič spominjalo na dramo Johna Fosseja, ki ti je bila tako všeč in se je tokrat povsem raztopila v bledo kot-da-meditacijo. Vem, predstava je obljubljala provokacijo našim mislim, prebujanje najbolj intimnih občutij in predajanje sentimentalnim reminiscencam. Ponujala naj bi bivanjska vprašanja, iskala pomen našega življenja in vseh sledi, ki jih puščamo v življenjih drugih. Tega impulza res nismo dočakali, čeprav je bil začetek presneto obetaven. Moraš pa priznati, da je bila vizualna plat predstave hvaležna in pohvalna, da je bila scenografija, ki so jo krojile močne barve in rezala svetloba oziroma sence, fantastična in čarobna.
Tako skandinavsko prazen, čist oder, v ozadju je plapolalo platno s fotografijo idilične norveške narave, poleg platna je bila romantično osvetljena klop, pred nami pa velika bela, ovalna telesa (jajčeca, ovariji?), ki so lebdela s stropa in na katere so bili projicirani otroški obrazi, šest angelov. Drevesa so se gladko pozibavala na temno plavi podlagi, obsijano listje je odpadalo, kot bi plavali mali spermiji. Seveda, moram se strinjati s teboj, da med sceno, besedilom in igralci ni bilo prave povezanosti. Da so luči sicer učinkovale in prebujale (npr. v sedanjost, ko sta se po odru sprehajala dva starejša para in jih je obsvetil svetlobni snop), a premalo, res je bil to prekratek izsek. Pridružujem se tvojemu mnenju, da se je zataknila na začetni točki, obnemela v točki nič. V nedoločljivem prostoru, odprti in eterični univerzi, kjer so se srečevali resnični starejši ljudje (sedanjost) in projekcije otroških obrazov (preteklost, minljivo, morda prihodnost), da bi nam zlezli pod kožo. Kar jim, kljub dobro začrtani shemi enigmatičnega kozmosa, ki je tu in to vedno, v katerem se čas in prostor razkrojita, da spet postaneta, ni uspelo. In gledalec ni prišel do točke, kjer naj bi začutil svoj lastni nemir, neverbalno eksistencialno tesnobo. Ne, res ni bilo v njihovem »pojdiva«, »pojdimo«, »grem« prav nič tako zelo obljubljenega Becketta. Dobro, bila so eksistencialna vprašanja, ki pa niso apelirala, gledalca so puščala hladnega. Niti niso potrjevala njihovega »spomin je zrcalo življenja«, ne ustvarjala atmosfere, rojevala malodušje, nihilizem ali pa vitalizem, ne subtilnosti in manevriranja po našem racionalnem, ali vsaj emocionalnem. Ja, spet ti moram potrditi, že v prvih sedmih minutah je bila prikazana sama esenca predstave. Začetek je postal konec, gledalci so začeli razočarano pogledovati po publiki in čakali, da mine čas.
Vsekakor, nastavki predstave so dobri, le pravega skript doktorja bi potrebovala tale tavajoča gledališka skupina. In tako, torej z vsemi temi privlačnimi temelji, ogled predstave zame ni bil stran vržen čas. Predala sem se norveški vizualni poeziji, v kateri je v podtonih ozadja lirično odmeval okrnjen in ponavljajoč se tekst, da me je počasi odnesla drugam. Ne, nisem razmišljala o smislu življenja in namesto meditativne kontemplacije je predstava izzivala meje moje domišljije v negibnosti trenutka. Intenzivnost barv, odrske luči, igra svetlobe in sence so bili ploden dregljaj v mojo malo magijo, laterno magico, zasidrano v betici. Moja bitja so enako odhajala v neko daljno brezbrežnost, morda najprej v vodo (smo že na meji z akrofilijo, hidrofilijo), morda v maternico, vsekakor utopljena v ljubko, slikovito modrikasto pokrajino. Ohranila so spokojnost zaradi samodejnosti dogajanja in stoično vdanost ob premiku v nedoločen drugam. Vendar so starci na mojem odru tudi zaživeli, niso ostali le moteče sence, temveč so se karakterno razvijali (in menda tudi razvili).
Otroci so sicer ostali angeli brezčasja, zaprti v svoji (jajčni) lupini v tistem povsod in vedno, a povezani s starci. Pri slednjih pa sem si dovolila večjega vpogleda v duševnost, dodala žive dialoge in naravne monologe, da so ustvarjali otipljivo navzočnost, obenem pa pustila diskontinuirani tok zavest, kjer je žarek svetlobe sam polagal besede. Tako sem počasi dopolnila norveške Sence s psihološko natančno izdelavo likov, življenjskimi dialogi, dogajanje popestrila z nekaterimi dramaturški prijemi… No, ampak to je že nova predstava.
Vseeno upam, da zaradi tvoje izkušnje »norveškega večera« ne boš izpustila prihajajočih predstav, novih zgodb in drugačnih svetov na letošnjih Levih. Še vedno si toplo vabljena v našo družbo,
Tvoja K.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov