Boštjančič izhaja iz družine, v kateri so imeli vrhunskega igralca; to je bil njegov stric Sandi Krošl, ki je pred 20 leti dobil Borštnikov prstan. Sicer pa je na II. gimnaziji v Mariboru obiskoval gledališko šolo Jožeta Zupana in se po maturi odločil za študij primerjalne književnosti, od koder se najbolj spomni profesorja Dušana Pirjevca. "Če ne bi dal skozi tistega kontakta s Pirjevcem, če ne bi bilo tistega prvega leta začetnega študija, bi mi nekaj zelo manjkalo," je povedal Boštjančič. Leta 1976 je zaključil študij dramske igre.
Sprejemnega izpita na akademiji se spomni kot nekaj najbolj groznega, stresnega. "V moji komisiji so bili Jerman, Juvanova, Korun, Mlakar, Šedlbauer, Kosmač, Pretnar in drugi. Kakih petnajst jih je bilo v tisti mali akademijski dvoranici in so se izživljali nad nami v slogu 'daj, bodi deževnik'. Imel sem pripravljene odlomke iz Umora v katedrali T. S. Eliota pa Hamleta, Cankarja in Prešerna. Videl pa sem prvi trenutek, da mi je bil najbolj naklonjen Mile Korun," se spominja dobitnik prstana.
Kot je povedal, je največji vtis nanj naredil Stane Sever, ki je tri tedne pred smrtjo v Stari dvorani v Mariboru igral Dostojevskega. "V Mariborski knjižnici je bil pogovor z njim. Dvorana je bila polna. Tragedijo je doživel, skregal se je z institucijo, odšel iz Drame in ustanovil Teater enega. Na tistem večeru nas je pretresel. Rekel nam je, da nam, Slovencem, manjka ljubezen do teatra. Umrl je v Ribnici na Pohorju, med predstavo, 56-leten."
Sicer pa ga je kot igralca najbolj zaznamoval Hamlet in ga "tudi malo onemogočil". "Preveč sem brskal po njem in prišel do globin, iz katerih se je težko izviti. Vse je v njem, odnos z materjo, do teatra, oblasti ... Kako genialna je tista misel o publiki, imejmo raje enega pametnega gledalca, ki razume, ne celega avditorija, ki ne razume. 'Kaj mislite, da lahko igrate name? Na flavto lahko igrate, na mene ne,' pravi Rozenkrancu," je povedal v intervjuju.
O svojih vlogah težko govori. "Spominjam se procesa, potem pa nimam več spomina. Meni so bile vse vloge dane, to je bil čudež," je povedal Boštjančič in dodal, da nikoli ni sam prosil za nobeno vlogo, tudi prstan je prišel nenadejano.
Po akademiji se je odločil za celjsko gledališče, čeprav so ga vabili drugam, kar danes ocenjuje kot pravo odločitev, ker so v Celje prihajali režiserji, dramatiki in scenografi iz vse Jugoslavije: "V Celju si lahko delal na sebi, ker so bili repertoarji zelo premišljeni glede na potencial igralskega ansambla."
V 90. letih je ustanovil svoj Studio Gledališče, kjer so bili uveljavljeni poklicni igralci na odru z ljubitelji. "Moral sem ustanoviti društvo, ker mešanje profesionalcev in ljubiteljev birokratsko tedaj ni bilo možno. Vseskozi so mi očitali, kaj počnem. Tudi hči ene od igralk profesionalk mi je očitala, zakaj mešam profesionalne igralce z amaterji. Pa saj so Fellini, Visconti in Stanislavski že to počeli, mešali naturščike s profesionalci. (...) Vadili smo po kleteh in res smo se morali marsičemu odpovedovati. Nobene materialne koristi ni bilo, a danes mi je največja nagrada, da nekateri med njimi hodijo v teater in berejo, česar prej niso. Bili so vseh mogočih profilov," je med drugim še povedal v intervjuju.