Odlomki iz gledališkega lista

Patti Smith v legendarnem komadu ameriškega punk rocka Birdland iz leta 1975 prepeva o dečku, ki po očetovem pogrebu sanjari o očetu kot nadčloveškem bitju, ki upravlja z vesoljsko ladjo. Deček vstopi vanjo in z očetom se dvigneta med zvezde. Protagonist pesmi Patti Smith tako bolečino ob izgubi preboleva s pomočjo domišljije, znotraj katere presega svojo človeškost. Leta 2014 Simon Stephens napiše dramo, ki nosi naslov po omenjeni pesmi, Birdland. Le da je Stephensov protagonist Paul pravo nasprotje krhkega dečka, o katerem poje Smithova. Kakšna je torej bila dežela ptic nekoč? In kakšna je danes?

Birdland je drama o sleherniku današnjega časa, ki si vztrajno prizadeva biti več kot zgolj slehernik. Protagonist Paul je rock zvezdnik. Zagledan je v samega vase. Očarljiv je, a hkrati nesramen. Zato zna privabljati ljudi. Paul je mojster manipulacije. Da bi dokazal svojo premoč nad ostalimi, je zmožen brezobzirno pohoditi ljudi, ki mu stopijo na pot. Čustva so zanj banalnost. Obožuje tveganje in nemir. Utaplja se v bogastvu in prestižu. Paul je hiperpotrošnik, ki se ovija v plašč zvezdništva. Paul je slehernik, ki slepo verjame, da je nad slehernim človekom. Simon Stephens je tako v realistično zasnovani drami, ki z vdorom surrealnega vzdušja abstrahira učinke realizma, izoblikoval arhetipsko podobo sodobnega posameznika, skozi katero se odslikava duh današnjega časa. Doba, v kateri živimo, sloni na paradoksu. Izpodriva verovanje, a kljub relativizmu vrednot vzpostavlja kult čaščenja samega sebe in svojih lastnih dosežkov. Imeti postavlja pred biti, saj vrednost posameznika določuje količina njegovega imetja. Kvantiteta danes pomeni več kakor kvaliteta, zaradi česar bivamo v svetu revnega obilja. Današnji čas spodbuja zagledanost vase. Posameznik je tako postal sam sebi največja vrednota. Paul, protagonist drame Birdland, je zato narcis. Na vso moč se oklepa idealov, ki jih vsiljuje neoliberalni, na kulturi narcizma sloneč družbeni sistem. »Narcistična družba bolj kot slavo časti zvezdništvo. Spektakel postavlja na mesto starejših oblik teatra, ki so identifikacijo in posnemanje spodbujale prav zato, ker so skrbno ohranjale določeno distanco med občinstvom in igralci, častilcem junaka in junakom samim« (Lasch 110). Paul kot prototip narcistične družbe z osredotočenostjo na svoje želje in hotenja okrog svojega življenja postavlja neprebojen zid. Vse, kar ga zanima, je njegov lastni užitek.
(Anja Rošker: Dežela (brez) ptic)

Birdland je bolj kot drama o zvezdah in oboževalcih drama o praznini. Prazen je Paul, prazen je Johnny, prazna je Jenny, prazna je Marnie. Smisel življenja ne morejo biti dobra hrana, dragi hoteli ali celo druga oseba – smisel je nekaj, kar iščemo od začetka civilizacij v naravi, vesolju, bogu in sebi. Vendar tega smisla ni ne v predstavljanju, ne v zvezdnikih, še vedno je tam, kjer je bilo od nekdaj, v nas ali v božjem, odvisno od tega, komu pripisujemo zmožnost odločanja. In medtem ko se planet utaplja v naših odpadkih, se mi utapljamo v družbenih omrežjih. Podobno so se sto let nazaj, v času čisto neke druge krize, brezposelni delavci utapljali v prvih filmih in zvezdah zlate dobe Hollywooda. Čas teče, sistem pa je ostal in ostaja enak, ne smemo pozabiti, da je sistem tisti, ki je ustvaril in hrani tovrstno množično kulturo praznine, ki se polni s šaro.
(Nina Zupančič: Kratki odtenki objestnosti)

Razlika med protagonistoma Stephensove drame in pesmi Patti Smith tako izhaja iz dojemanja človeške eksistence. Deček, o katerem prepeva Patti Smith, se je v brezpogojni ljubezni do očeta dvignil nad sleherno življenje in zaživel v transcendentnem svetu fantazije, medtem ko se je Paul z narcistično ljubeznijo do svoje podobe zrušil navznoter in implodiral v (iluzorni) objektivni resničnosti števil. Dežela ptic je nekoč bila rodovitna zemlja, iz katere je klilo upanje. Danes pa je zgolj puščava, v kateri so se izsušila iskrena človeška čustva in vrednote.
(Anja Rošker: Dežela (brez) ptic)

Podobno kot zvezdniki – in to je tisto, kar nas bolj kot kdajkoli prej dela njim enake – s svojimi družbenimi omrežji počnemo tudi sami. Za dosego predstavljanja drugim potrebujemo le pametni telefon in tako smo vsi zvezdniki v nastajanju, upajoči, da bo naše število sledilcev naraslo na tisoče. Ameriške sanje so ne le na dosegu roke, ampak tičijo v naši roki v majhni napravi, ki jo pri mobilnem operaterju vsi lahko dobimo na obroke. Tako kot je Paul suženj svoje založbe, smo mi sužnji svojih operaterjev, odvisni od tega, da vsaki dve leti podaljšamo naročnino in kupimo nov pametni telefon. V zadnjem desetletju se je spremenilo to, da nismo več samo potrošniki množične kulture in sooustvarjalci popularnega. Vsi smo praktično del popularnega, saj smo prek svojih internetnih profilov izpostavljeni in dani v javno uporabo.  Stephensovo besedilo nas opominja, da četudi nam uspe doseči 250 tisoč sledilcev na Instagramu, še vedno ne bomo vedeli, kaj s seboj. In tukaj tiči nujnost uprizarjanja tovrstnih besedil. Da ne pozabimo, da živimo v času, kjer smo vsi povezani z vsemi, v resnici pa smo sami s svojimi telefoni prepuščeni doživljanju življenja skozi ekran.
(Nina Zupančič: Kratki odtenki objestnosti)

(Iz gledališkega lista uprizoritve)