Miha Trefalt, 28. 10. 2022

Desničarski špageti vestern

Pogovor z režiserjem Kokanom Mladenovićem
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

 

Pogovor z režiserjem Kokanom Mladenovićem.

Desničarski špageti vestern

Nocoj bodo v Gledališču Koper predpremierno uprizorili komedijo Sumljiva oseba srbskega dramatika in diplomata, predvsem pa komediografa, Branislava Nušića. Ta je v njej humorno in pronicljivo okrcal provincialno srbsko družbo in lokalne uzurpatorje, režiser koprske uprizoritve, beograjski režiser Kokan Mladenović, pa je njeno dogajanje s konca 19. stoletja prestavil v sodoben čas in na slovenska tla.

 

Nušićeva Sumljiva oseba je že desetletja del obveznega čtiva v srbskih osnovnih šolah. Kako se svojega prvega branja te komedije spominjate vi?

Nušića smo brali v sedmem ali osmem razredu. Spominjam se, da sem se ob branju zabaval, zdelo se mi je smešno, dotaknilo pa se me ni. Liki so bili drugačni kot ljudje, ki sem jih poznal, pripadali so drugemu, oddaljenemu času in družbi, s katerima se v takratnem jugoslovanskem socializmu nismo srečevali. Toda časi so se spremenili. Junaki iz Sumljive osebe so do danes prenehali biti smešni, zdaj živijo z nami in med nami.

Sumljiva oseba velja tudi za najpogosteje uprizarjano Nušićevo komedijo na srbskih gledaliških odrih. Je uprizarjanje te, v času nastanka subverzivne komedije, do danes že postalo konvencija?

Je! Nušića resnično tako pogosto uvrščajo na repertoarje srbskih gledališč, da že lahko govorimo o maniri uprizarjanja njegovih komedij, torej o nekakšnem uprizoritvenem kanonu, ki nam narekuje, kako igrati, kako uprizarjati njegove komedije, tudi Sumljivo osebo. Slednjo, žal, vse prevečkrat kot preprosto komedijo.

Kako ga »berete« vi?

Omeniti moram, da se kot režiser z Nušićem srečujem tretjič – v sezoni 2013/2014 sem v kruševskem gledališču po Nušićevi komediji Dr režiral koprodukcijsko uprizoritev Dr. Nušić, ki je govorila o ponarejanju diplom, korupciji in nouveau riche eliti današnje Srbije, na začetku prejšnje sezone pa sem v sarajevskem Narodnem gledališču pripravil angažirano uprizoritev komedije Protekcija –, zato vem, da Nušić ni samo komediograf, ki je v svojih komedijah okrcal nekatere naše nacionalne posebnosti, temveč je bil upornik proti tedanjemu režimu, zaradi svoje poezije in političnega delovanja večkrat zaprt. In prav ta pogumni in brezkompromisni Nušić, ki se je v svojih komedijah tako neusmiljeno loteval odklonov in težav svojega časa, je dramatik, ki me vznemirja. Njegova besedila smo dolžni spoštovati, se jim približati z vso resnostjo in za smehom, ki pokriva površino, poiskati temne, včasih že strašljive podtone časa in družbe. Tako Nušićeve, kot naše.

Zadnji srbski uprizoritvi Sumljive osebe v Arsićevi in Urbanovi režiji sta izzvali kar nekaj prahu in obveljali za uspešni tudi zato, ker sta bili sodobni priredbi omenjenega besedila. Je priredba Nušičevih besedil za današnje občistvo nujna?

V Srbiji Nušića najpogosteje uprizarjajo tako, kot je napisan, saj je tak pristop k uprizoritvi porok za uspeh pri večinskem delu občinstva; Sumljiva oseba pa je celo ena tistih komedij, ki se dobro prodaja že zaradi svojega naslova. A ker vprašujete po priredbah, lahko z gotovostjo rečem, da je danes intervencija nujna, še posebej takrat, ko njegove komedije uprizarjamo zunaj Srbije. Sumljivo osebo bodo na primer slovenski gledalci razumeli šele takrat, ko bomo njeno dogajanje postavili v manjše slovensko mesto v aktualnem času in bodo Nušićevi uzurpatorji postali slovenski prilaščevalci oblasti. Obe Nušićevi komediji, ki sem ju režiral, sta se dogajali v aktualnem času in v okoljih, v katerih smo ustvarjali predstavi.

Podobno je v nekem intervjuju razmišljal režiser Igor Vuk Torbica, ki je rekel, da če se »res želimo soočiti s časom, se je treba pri komediji bolj kot kadar koli prej in bolj kot v katerem koli žanru ozreti po lastnem dvorišču«.

Prav ima, kajti komedija mora razkrivati negativne pojave v našem okolju, ki nam jih posamezniki, oblast ali država poskušajo predstaviti kot pozitivne. Le ozrite se okoli sebe in videli boste, koliko je v družbi lažnega patriotizma, kaj se dogaja v imenu ohranjanja držav, kaj se zgodi z identiteto naroda v novih državah. Tudi zato v naši uprizoritvi parodiramo Štajersko vardo, paravojaško organizacijo, ki po gozdovih lovi migrante kot živali po gozdu, si domišlja, da ohranja tradicijo zakonov slovenske države, v resnici pa je komična skupina intelektualno omejenih posameznikov. Njihovo poveličevanje patriotizma zato ni nič drugega kot komedija. Seveda se v naši komediji nismo posmehovali le Štajerski vardi, temveč desničarski politiki v vseh pojavnih oblikah.

Ste dogajanje komedije prenesli v Istro prav zaradi »oziranja po lastnem dvorišču«, na kar naj bi nakazovala tudi scenografija uprizoritve?

Dogajalni prostor naše komedije je lahko katero koli manjše slovensko mesto, saj se v predstavi prepletajo asociacije na različne slovenske pokrajine in kraje. Poznate knjigo srbskega pisatelja in filozofa Radomirja Konstantinovića Filosofija palanke? Ne? No, naša uprizoritev govori o filozofiji province, filozofiji majhnega zaprtega okolja v Sloveniji, ki ga vodi lokalni veljak s skupino kriminalcev, ki so močnejši in pomembnejši od države, oblasti, zakonov, ustave, demokracije, celo cerkve.

Če se lahko dogajanje Sumljive osebe godi kjer koli v Sloveniji, čemu tako močan scenografski znak, kot je kopija spomenika NOB in žrtvam fašističnega nasilja na Črnem Kalu?

Zdelo se mi je pomembno, da kot scenografski element uporabim partizanski spomenik, ki pripada drugemu svetu in času – svetu idealov, ljudem, ki so pred desetletji dali življenja za socialistično izgradnjo države enakopravnih in srečnih državljanov – ter ga kot simbol nekega idealnega časa sopostavim aktualnemu, v katerem nam vladajo »pravila« neoliberalnega sveta Spomenik, iz katerega kot podgane prileze skupina prevarantov, naj nas opomni, da smo nekoč živeli bolje, kot živimo danes.

Zveni kot da v socializmu ni bilo povzpetnikov, karieristov, korupcije ...

Drži, tudi nekdanji sistem je imel pomanjkljivosti, a če primerjamo, kaj je pomenilo biti kompromitiran v času socializma, kaj je v času socializma pomenilo uzurpirati oblast – nekdo je vzel denar, drugi je zgradil vikend, tretji je kupil avto – je to zanemarljivo v primerjavi z načinom, kako multimilijonarji tega neoliberalnega fašima uzurpirajo oblast danes, kako nas goljufajo, nam kradejo ali lažejo v obraz. 

S prenosom Sumljive osebe v slovenski prostor se je moral spremeniti tudi humor, jezikovni dovtipi, domislice. Koliko je spremembe narekovalo slovensko razumevanje srbskega humorja?

Nušićev humor smo morali približati slovenski mentaliteti in slovenskemu smislu za komično. Ker sta pri nas država in cerkev že kar vulgarno povezani, na kar opozarja tudi načelnikova replika: »Državna uprava in cerkev morata biti eno. Ukvarjamo se z istimi stvarmi, skrbimo za red, mi za zemeljski, vi za nebeški, in zato moramo biti složni«, smo lik policijskega uradnika zamenjali z župnikom. To, da nekdo zlorablja spovedi zato, da bi slišano prenesel oblastem, gre z roko v roki z današnjim sistemomc cerkve in oblasti. Cerkev in država sta tako idealna sodelavca, še posebej ko gre za desničarska in konzervativna vprašanja.

Je zaradi všečnosti slovenskemu občinstvu tudi policijski uradnik Žika postal »čefur«?

Ne! (smeh) Lik Žike je le najbolj neposreden posnetek izvirnega lika v komediji, zato se njegov humor razlikuje od humorja, ki zaznamuje vse preostale »junake«. Žika, najbolj ljudski lik te komedije, ki ga odlično igra banjaluški igralec Aleksandar Stojković, je zato nekakšen komentar prišleka v Sloveniji, človeka, ki uporablja slovenski jezik le toliko, da preživi. 

Bi bila uprizoritev drugačna, če bi jo režirali še v času prejšnje vlade?

Sloveniji zavidam njeno levo vlado, toda dogajanje komedije ni postavljeno v prestolnico, kjer se politične spremembe bolj občutijo, temveč, v majhno, zakotno in provincialno mesto, kjer lokalni veljak, kot je v komediji Vlado Jakšič, občino že dvajset ali trideset let vodi ne glede na to, kdo je na oblasti. Psihologija malega mesta je drugačna kot psihologija velikih mest, zato sprememba vlade nikoli ne prinese večjih sprememb v provinco. Tudi o tem govori naša uprizoritev, ki opozarja na to, da so lokalni uzurpatorji neuničjivi, sposobni preživeti vlade in sisteme in početi vse, kar se jim zahoče. Sankcijam se bodo vedno izognili, posledice njihovih dejanj pa bodo nosili nedolžni ljudje.

Politična komedija torej?

Žanrsko sem jo označil za »desničarski špageti vestern«. Zakaj? V špageti vestrnih lahko spremljamo klasične zaplete, ubijanje, prizore nasilja, vendar pa ti junaki niso vredni velikih zgodb, pravih tragedij. In takšni so tudi naši junaki in naše branje Sumljive osebe, špageti vestrna na Nušićevo temo. 

Nov kontekst in z njim drugačni, tudi novi liki; kdo se podpisuje pod priredbo besedila?

Formalno lastništvo nad besedilom v mojih uprizoritvah ni pomembno. Prevajalec Jure Karas je s prevodom naredil osnovno adaptacijo, jaz pa sem z igralci – glede na spremembo likov, nov dogajalni prostor in črtanje besedila – na novo priredil besedilo. Avtorstvo je tako postalo kolektivno delo, temu pa so nenazadnje namenjene tudi vaje, na katerih besedilo prevajamo v gledališki dogodek; ob takšnem delu pa je legitimno vse, saj se trudimo, da bi ustvarili dobro in vznemirljivo predstavo.

Predstava, ki se spogleduje s postdramskim gledališčem, vsebuje tudi pet songov pokojnega novinarja, pesnika, dramatika in režiserja Predraga Lucića, s katerim ste nazadnje sodelovali prav pri koprski uprizoritvi Alana Forda. Gre za nekakšen hommage Luciću?

Predrag Lucić je bil izjemna osebnost, pomemben tako za Hrvaško, kot za celotni prostor nekdanje Jugoslavije. Neusmiljeno je znal obračunati z lažmi, nacionalistično politiko in retoroko, kot urednik splitskega tednika Feral Tribune je postal nekakšen svetilnik v mračnjaškem političnem obdobju nekdanje skupne države. Ker sem hotel, da je koprska uprizoritev sodobna, predvsem pa brechtovsko kritična, sem najprej pomislil na Lucićevo zbirko satirične poezije Gusle u magli, v kateri je pod drobnogled postavil hrvaške pa tudi nekdanje jugoslovanske politike, njihove deviacije in napake, načine pridobivanja bogastva, obračunavanja z nasprotniki in mediji ... Vse, kar smo potrebovali za songe v predstavi, smo našli v Lucićevih verzih, ki smo jim v strukturi naše uprizoritve dali nov prostor. Ponosen sem, da imamo njegovo ime zapisano v gledališkem listu in da se najino »sodelovanje« ni končalo z njegovo smrtjo, songe v predstavi zato razumem tudi kot nekakšno nadaljevanje songov iz Alana Forda, ki sem ga na oder vašega gledališča postavil pred šestimi leti.

Pri uprizoritvi so sodelovali kar trije ustvarjalci, ki so v preteklosti sodelovali pri uprizoritvah Sumljive osebe; Irena Popović Dragović je že tretjič napisala glasbo, Aleksandar Stojković je nedavno v Narodnem gledališču Republike Srbske nastopil v glavni vlogi, Vladimir Jurc pa je leta 1988 za glavno vlogo prejel celo Sterijevo nagrado. Je delo s takšnimi ustvarjalci prednost ali slabost?

Vsaka uprizoritev je zgodba zase, nova celota, pri kateri bi vsak moral stremeti k njeni izvirnosti. Morda jim njihove izkušnje iz predhodnih uprizoritev Sumljive osebe lahko pomagajo, kot režiser pa s tem ne pridobim ničesar. Če poenostavim: Ko so pred desetletji vprašali pesnika, pisatelja, danes akademika Matijo Bečkovića, kdo je boljši pesnik, on ali Brana Petrović, je Bečkovič preprosto odgovoril: »Saj Brana ne more napisati moje pesmi.« Enako je z gledališko predstavo.

Do predpremiere vas loči le še nekaj dni, zato že lahko poveste, kako so se ob starejših kolegih znašli mladi igralci, novi člani Gledališča Koper?

Katja Pegan ima izrazit občutek za izbiro novih, mladih igralcev. Gledališče Koper jih, žal, ne more zaposliti več, prav pa bi bilo, da bi v njem priložnost za delo našlo več mladih, predvsem z Obale. Prav zaradi mladih igralcev in neverjetnega družinskega vzdušja rad režiram v vašem gledališču, saj so se v njem zbrali ne samo izjemni gledališki ljudje, temveč ljudje, od katerih je vsak človek z veliko začetnico. Ko sem pred leti na tem odru režiral Goldonijevega Slugo dveh gospodarjev, je bil Blaž Popovski še srednješolec, ki je nastopil v epizodni vlogi, pozneje diplomiral na ljubljanski akademiji in postal zelo uspešen mlad igralec. Tu je še Mak Tepšić, ki je akademijo končal šele nedavno in ima izrazit dar za komedijo. V sebi nosi nekakšno komično eleganco, ki mu omogoča, da z lahkoto oblikuje komični lik, a pri tem ne poseže po pretiravanju. Matic Valič se je znašel pred zahtevno nalogo, ki jo odlično obvladuje, saj nastopa v vlogi sumljive osebe, ki v Nušićevem izvirniku igralcu ne ponuja veliko. Uspelo nam je zgraditi zanimiv okvir za njegovo zgodbo, ki v polju komičnega doseže svoj namen. Vesel in zadovoljen sem, da so z nami, in verjamem, da bodo dozoreli v odlične gledališke ljudi.

Kaj lahko rečeva ob koncu pogovora?

Da verjamem tudi v to, da bo Sumljiva oseba zabavna, smešna in pri občinstvu priljubljena predstava. Da verjamem, da bo ob gledanju morda koga spreletel srh in da nam bo zelo jasno sporočala, kdo smo, s kom živimo ter kdo upravlja naš stvarni in duhovni svet.

 

Intervju je vodil in pripravil Miha Trefalt.

Povezani dogodki

Miha Trefalt, 21. 1. 2011
Srečni, če smo vsaj malo nesrečni
Miha Trefalt, 13. 11. 2015
Komediji je treba vrniti dostojanstvo
Miha Trefalt, 19. 2. 2010
Pa zakaj moramo biti tako sami