Delavnica umetniškega vodenja: Poročilo prvega dne

György Szabó v delovnem življenjepisu poudarja, da je bil projekt Trafó njegova osebna inicativa od 1990 dalje. Mesto Budimpešta je uprizoritveni prostor za sodobne umetnosti ustanovila leta 1998. Med vodilnimi idejami je bil dom, center za sodobni ples, s časoma pa je Trafo prerasel v prizorišče, ki ob plesu ponuja razstave, koncerte, gledališče. Prvi dan delavnice o Umetniškem vodstvu je predstavil način delovanja Trafa, kjer je zaposlenih 20 ljudi, zadnja leta pa je proračun hiše milijonov evrov. Z leti so dodajali, prilagajali program hiše, ker so na to nakazovali tudi trendi: naraščanje ali usihanje obiskovalcev, spreminjajo se glede na stanje umetniške scene v Budmimpešti. Ko je György Szabó snoval Trafó je bila sodobno plesna scena v Budimpešti v zagonu, poletu. Predvidena reakcija ob ustanovitvi Trafa pa je seveda bila deljena, kot se to praviloma dogaja. Nekateri so bili zelo za novo inštitucijo, drugi skeptični. Nacionalna inštitucija za ples pa je karte na področju sodobnega plesa dodobra premešala. György Szabó vseskozi poudarja, da ga je zanimala umestitev sodobnega plesa v širši družbeni kontekst. Nenehno omenja tudi pomen plesne skupnosti. Če vsi stojijo za neko idejo, imajo vizijo – je vse lažje. Potem se zgodi (nikoli kar samo od sebe) inštitucija in še marsikaj. Poudarek je torej na povezanosti, enotnosti scene. Govoril je tudi o pridobivanju publike.

NETZWERK AKS Pisarna za ples, laboratorij, razstavni in rezidenčni prostor sta Andrea K. Schlehwein in Eleonore Schaefer ustanovili sredi koroške narave, v Millstattu. Takorekoč iz nič sta počasi očistili, obnovili plesni studio in prostor namenjen različnim umetnikom. Mednarodna mreža šteje več deset umetnikov, vključuje pa tudi vse bolj lokalne umetnike. Po petih letih projekt sofinancira tudi mestece Millstatt, sicer pa država Avstrija in pokrajina Koroška – v skupnem seštevku 40.000,00 eur. Andrea tudi predava na korejski umetniški akademiji, njeno pravilo je, da od vsakega zaslužka, subvencije določen del honorarja nameni nekemu drugemu umetniku, ki ga gosti v plesnem studiu. Sčasoma sta dejavnosti razširili tudi na zapuščene prostore v bližnji okolici. Seveda je bila reakcija vaškega okolja sprva tipična: nerazumevanje, odklonilnost, s časoma pa so se navadili odprte hiše za umetnost, pomagali so tudi pri obnovi in redno obiskujejo dogodke, otvoritve, predstave. Veliko entuziazma, ki se je pravzaprav začne z »potrebujem miren prostor za branje, razmišljanje in snovanje projektov« je pripeljalo do idiličnega umetniškega laboratorija.